Šrcd

        

Obnašanje otrok v rejništvu (posvojitvi)

Veliko otrok ima, ko pridejo v rejniško družino, težave z varno navezanostjo, saj je s svojimi biološkimi starši niso vzpostavili, je pa potrebna za normalen razvoj možganov in posledično tudi odzivov na različne situacije v življenju. Otroci se v svojih bioloških družinah ob vseh zlorabah in zanemarjenosti naučijo zanesti le nase, saj jim izkušnje travm dajo vedeti, da svet ni tak, kot se kaže in tako velikokrat tudi razvijejo velik nadzor nad svojimi čustvi, vsakdanjimi dogodki, nad drugimi ljudmi in so zelo zaprti. Otroci v rejništvu se dojemajo kot individume in so velikokrat osredotočeni le na svoje potrebe, kar jim je v biološki družini pomagalo preživeti. Lahko so očarljivi, prijazni in pomagajo, ko vedo, da bodo nekaj dobili za tako obnašanje. Rejniški starši ob vsem tem vedenju mislijo, da se otrok lepo navaja na nov dom, v resnici pa jih otrok še ne dojema kot nekoga na katerega se je varno navezati, ampak le kot skrbnike. Zelo pogost pojav je tudi, da otroci rejniške starše dojemajo kot tranzitorne objekte, kar pomeni kot nekoga, ki ga lahko hitro zamenjajo.

Otroci potrebujejo biti sebični, ker je njihovo dojemanje sebe razdrobljeno na popolnoma nepovezane drobce, med katerimi vlada prazen prostor, ki je napoljnjen s sramom. Sramom, ki je posledica vseh stvari, ki so se otroku dogajale v biološki družini. Sram! Kako težko je otrokom spregovoriti o tem. Raje ohranjajo stvari zase, zato, da ne bi spravljali v zadrego rejniških staršev, da bi se obvarovali pred njihovim prezirom in ohranili tisto malo samopodobe, ki jo imajo. In otroci, ki so bili zanemarjeni, se niso zmogli naučiti opaziti kaj čutijo ali mislijo, če so že bili sposobni kaj čutiti, je bil to le sram in bes. Velikokrat se ne zmorejo vživeti v drugega, ne zmorejo začutiti dobrih namenov rejniških staršev in hitro lahko sumijo na slabe stvari. Med posamezniki, ki so bili kot otroci zlorabljeni, zanemarjeni je zelo pogost pojav povišanega srčnega utripa, medtem ko otrok počiva, kar nakazuje, da se alarmano stanje, ki je vedno znova nastajalo ob vseh travmatičnih dogodkih, v možganih še nadaljuje.

115

Dolgotrajno aktiviranje alarmnega sistema pa povečuje hiperbudnost in pazljivost do nevarnih pojavov, hkrati pa zavira pozornost do nenevarnih pojavov, kar pomeni, da bo otrok v družini, kjer sta na primer prisotna alkoholizem in nasilje, osredotočen le na nevarnost, ki jo ti dva vzorca vedenja prinašata, pazil bo, kako se bo vedel glede na te okoliščine, vso svojo energijo bo porabil za to, zmanjkalo pa mu je bo za igro, druge socialne interakcije, srečno otroštvo. In odzivi na tako okolje, se bodo globoko zapisali v njegove možgane. Zato tako težko začutijo dobre namene biološki staršev in začnejo hitro sumiti na najslabše. Prizadevajo si, da ljubezni ne bi čutili, ter s tem ohranjanjo negativna stališča do drugih, najbolj pa seveda do sebe, saj je to edino, kar poznajo. Njihovo notranje življenje ostane prezrto in se ne razvija usklajeno, ne vedo, kako naj se navežejo na druge z vzajemnim uživanjem in zanimanjem. Tudi njihova regulacija afektov je bolj slaba in preden se začne res pravo zaupanje s strani otrok v rejništvu, lahko preteče veliko časa. Empatija in krivda se pojavita šele ob vzpostavitvi varne navezanosti, kjer se otrok resnično identificira s starši. Otroci v rejništvu težko dosežejo to stopnjo sami od sebe, saj velikokrat ostajajo izgubljni v sramoto, čustvo, ki se osredotoča le nase in ne na druge in ki v dobro delujočih družinah ostaja majhno in s tem omogoča otroku, da se skozi socializacijo, identifikacijo, empatijo in krivdo razvija (Tangney in Dearing, 2002) in (Hughes 2006, 65).

Kot pravi Hughes (2006) morajo strokovnjaki in starši prepoznavati globlje posledice izkušnje zanemarjenja in zlorabe in tako doma in na terapijah ustvarjati posebne izkušnje, ki se bodo dotikale predvsem otrokovih primanjkljajev v navezanosti. Potrebno je ugotoviti, kaj leži pod zunanjim obnašanjem, nasloviti in izgovoriti travmo in voditi otroka v krepitev intersubjektivnih izkušenj z osebo navezave. Vendar je ta proces potrebno peljati počasi, korak za korakom. Če bomo otroka, ko pride v rejniško družino zasuli s prijetnimi izkušnjami, se otrok ne bo znašel, saj moramo razumeti, da je prej bil navajen na popolnoma drugačne vzorce obnašanja iz strani oseb, ki bi ga morale imeti najraje. Otroka bodo prevzeli le občutki neuspeha, njegov sram se bo še povečal in tako bo v prihodnje še manj sprejemljiv za pozitivne izkušnje. To je tako, kot bi človeku, ki je bil tri dni izgubljen v puščavi, takoj za tem dali piti ogromno vode. To bi se nam zdelo prav, saj je tak človek dehidriran, želimo mu pomagati s tem, da mu damo tisto, kar mu je najbolj manjkalo. Ampak razumsko vemo, da mu toliko vode ne bo pomagalo, ampak prej močno škodovalo. Tak človek bo najprej potreboval malo vode, ki jo bo njegovo telo lahko absorbiralo in šele potem vedno več in več. Podobno je z otroki v rejništvu. Če jim takoj želimo dati ogromno pozitivnih izkušenj, v katerih drugače večina otrok uživa, jih bo zanemarjen in zlorabljen otrok sabotiral, saj jih ne bo zmogel integrirati v svoje telo. Take izkušnje ne ustrezajo otrokovi percepciji o sebi in pogledu, ki ga ima tak otrok o starših. To povzroča občutke strahu in neugodja, kar bo priklicalo reakcije jeze, ki so za te otroke bolj domače in udobne.

Zato je največ, kar se otroku v rejniški družini lahko najprej da, varnost in šele, ko mu je nudeno dovolj varnosti, se bo lahko sprostil in bo odprt za več pozitivnih izkušenj. Varnost pa pride le z določenim zunanjim okvirom, ki pa ga sestavljata red in nadzor. To za otroka ni kazen, prej darilo, saj rejniški starši ravno tako otroku zagotavljajo, da lahko razvija svoje sposobnosti.
Razumeti kot rejnik, kaj pomeni biti zavržen od oseb, ki bi ti morale nuditi največ varnosti, ljubezni, topline, ki bi te morale učiti, vzgajati in tako pokazati, da je zunanji svet tudi lep, je težko. Potrebnega je veliko sočutja, predvsem pa trdnosti v sebi, da tem otrokom zmoreš postaviti meje. In to je velikokrat najtežje in hkrati najbolj potrebno.

S prihodom v rejniško družino so otroku nudene nove možnosti, predvsem za razvoj varne navezanosti. In to je mogoče, mogoče je v otroku prebuditi zavedanje o dobrih stvareh in veselje do življenja ter dograditi navezanost v varno. Zato pogumno, vem, da je težko in da je potrebno vztrajati ter biti potrpežljiv, vendar ni potrebno, da ste v tem sami. Tudi vam v stiski pripada pomoč in sočutje, zato smo tu, da vam na tej poti pomagamo.


*D.Hughes: Building the bonds of attachment (2012)

Ključne besede: Vzgoja otrok