Mladostniki v odnosu s starši – stalen odpor ali možnost skupne rasti?
Ob besedi mladostništvo dobimo običajno naslednje asociacije: novo, hitro, nepredvidljivo, impulzivno, naporno,… Mnogi starši se, ob omembi, da njihova hčerka oziroma sin prihaja v najstništvo samo nasmehnejo, skomignejo z glavo ali globoko vdihnejo. Sogovorec ob tem začuti, da ti starši doživljajo napor, jezo in da imajo včasih že kar pasivno držo do tega tako pomembnega obdobja v otrokovem življenju.
Ljudje čutimo in čustva nas včasih popolnoma preplavijo in ponesejo, da storimo oziroma rečemo stvari, ki jih drugače ne bi. Normalno je, da ob mladostniškem kričanju, jezi in žaljenju starši na drugi strani čutijo in doživljajo zelo močna čustva, ki so podobna tem, ki jih doživljajo mladostniki sami. Vendar ne smete dopustiti, da ta čustva določajo vaša dejanja. V takšnih situacijah je ključnega pomena, da skušate ostati mirni, da ne izbruhnete v besedni dvoboj, kjer bo vaš odnos na koncu prekinjen in okrnjen. Kako ob najstnikovih dejanjih obdržati mirno kri, ko pa včasih dajejo vtis, da staršem kljubujejo prav nalašč? Kako se naj obvladujem, če pa z mano ravna, kot da sem najslabša oseba na svetu? Resnica je, da v takšnih in podobnih trenutkih vaš mladostnik z vami najmočneje išče stik in odnos. Globoko v sebi si želi, da bi ga razumeli, da mu je težko, da je razburjen, da je jezen in da preprosto sam ne zmore. To vam bo seveda stežka priznal, vendar vas bo kljub temu potreboval, da mu poveste, da se bo vse uredilo. Tako boste dosegli, da se bo notranje umiril in da za vsak vaš izrečen stavek ne bo besedno eksplodiral.
Vendar, ali lahko najstniško uporništvo starši, in drugi, ki odraščajočim pomagajo na tej poti, uporabijo za skupno pozitivno rast? Študija objavljena v American Journal of Preventive Medicine je pokazala, da lahko mladostniku zdravo vedenje predstavimo kot dejanje upora oziroma kljubovalnosti. Če nam to uspe, lahko ti začnejo sprejemati bolj zdrave odločitve. Uporniško vedenje lahko uporabimo ne kot grožnjo, ki jo je nemudoma treba zatreti ampak kot novo možnost. Kot primer si lahko predstavljamo mladostnika, ki je začel s kajenjem in na drugi strani starše, ki bi radi slabo navado nemudoma prekinil. Tukaj najstniško željo po uporu skrbniki lahko dobro uporabijo tako, da podjetja, ki proizvajajo tobačne izdelke predstavijo kot le denarja željne korporacije, ki jim ni mar za naše zdravje. Denar si tako zagotovijo s tem, da postaneš odvisen in redno kupuješ cigarete, saj je kajenje težko zasvojitvena navada. Takšne in podobne besede lahko omogočajo, da v otrokovih očeh niste nasprotnik oziroma, da mu le pametujete. Tako bo lažje sam prišel do zdrave odločitve, da je upor smiseln, vendar upor proti tobačni industriji.
Na drugi strani pa je najstniško nasprotovanje doma nekaj popolnoma drugačnega kot boj proti kajenju. Teh trenutkov je ogromno a so dragoceni, saj najstnik tedaj najbolj potrebuje starša, da mu pove, da je vredu, če čuti žalost in jezo. Normalno je, da starš ob takšnem vedenju kaj hitro tudi sam postane jezen, razdražljiv in nemočen. Takšni primeri so vzgojno najtežji in pogosto je v takih primerih izgovorjenega in celo storjenega marsikaj, kar potem obžalujemo in izgubimo dragocene trenutke, ko bi konflikt in odnos lahko relativno hitro rešili. Vendar, če starš zmore nekaj samoobvladovanja in ne izreče vsega, kar mu leži na duši in se hkrati ne umakne od vroče situacije, lahko mladostnik in vzgojitelj skupaj doživita novo izkušnjo. Da pogovor, kjer starši želite postaviti mejo, ohraniti hišna pravila ne postane izmenjevanje grdih besed, strokovnjaki priporočajo metodo kratkega umika, treh vdihov in treh izdihov, kar vam omogoči, da svoje telo in takojšnje odzive postavite na premor in se nato lažje odzovete bolj umirjeno a odločno.
Vidim, da si zelo razburjen, težko ti je in nikakor ne moreš sprejeti mojega predloga. Mi lahko o tem poveš kaj več? Tako bo mladostnik ob vam dobil močan vzor, da se je možno obvladati, da vsako vedenje ni sprejemljivo in da v konfliktih lahko govorimo na miren in spoštljiv način. V stanju, ko sta tako uglašena tako otrok kot starš, lahko odpor oziroma kljubovanje dobi nove razsežnosti, motivacije in lahko postane izziv, ki se mu najstnik stežka upre.