Šrcd

        

Družina - temelj poznejših odnosov 2. del

V prvem delu tega prispevka, smo začeli razmišljati o vplivu izkušenj v primarni družini in strahu pri vstopu v nove odnose. Sedaj si oglejmo še nekaj drugih temeljnih čutenj, ki nam lahko povzročajo težave v odnosih.

KO ME VODI SRAM

Posameznik, ki v odnose vstopa s sramom, prihaja iz družinskega okolja, kjer nikoli niso bile postavljene jasne meje, kar pomeni, da nikoli ni mogel vedeti kaj sledi, kaj je naredil prav in kaj narobe. Tudi če je danes nekaj prav, ne pomeni, da bo jutri to isto dejanje obravnavano enako. Otrok v tem sistemu je bil nezaščiten in mnogokrat postavljen v vlogo reševanja starševskih konfliktov.

Kot otrok se takrat sam ni znal zaščititi, ko je bilo najhujše je s svojo prisotnostjo preusmerjal pozornost nase, samo da bi se starša pomirila. Na tak način je vzdrževal ravnovesje v družini, hkrati pa se je naučil, da njegove potrebe, njegovi občutki niso pomembni. Zelo hitro se je naučil biti sam za vse. Tak posameznik kasneje odraste v odgovornega posameznika, ki bo poskrbel za vse okrog sebe, nase pa bo pozabil. Svoje potrebe težko prepoznajo, doživljajo se kot manjvredne.

KO ME VODI JEZA
V primerih kadar posameznik v odnose vstopa z jezo, pomeni, da je bil kot otrok mnogokrat spregledan, ni imel ob sebi odraslega, ki bi ga znal pomiriti. V temelju je bila temu otroku odvzeta iniciativnost in tak otrok je spoznal, da na druge ne more računati. Ko odrastejo, delujejo zelo nesamostojno, v jedru so nesamozavestni, njihova močna obramba so jezni izbruhi in očitki. Pogosto so to konfliktni posamezniki, ki se doživljajo kot žrtve, druge ljudi pa kot »odgovorne«, da njim ni dobro. V odnosu, so ti posamezniki zelo naporni, ob njih se počutimo vedno zelo krive, nesposobne in premalo dobre, kar pa v jedru močno velja za njih. 

KO ME VODI ŽALOST
Kadar nekdo v odnose vstopa z žalostjo, to pomeni, da je bil v družini zatrt v razvoju. Odrasli takšnega otroka najverjetneje niso začutili v njegovih občutjih, kar pomeni, da mu jih tudi niso ovrednotili, jih normalizirali in ga razbremenili. S tem so otroku onemogočili normalen razvoj, kar pomeni, da mu je bilo odvzeto dovoljenje, da bi se zanimal, pokazal veselje, svoje občutke, svoj interes. V odrasli dobi, bo deloval nesamozavestno, depresivno in odsotno. Odnosov si bo sicer zelo želel, vendar se jih bo na vso moč izogibal, iskal si bo delo, kjer ni stika z drugimi, oziroma ni pogost.

UPANJE OSTAJA
Mladostništvo, je že samo po sebi intenzivno in težko obdobje, ki posameznika nenehno postavlja pred mnoge ovire, odločitve in izzive. Mladostniki, ki nimajo izkušnje podpore, se v tem obdobju še toliko težje znajdejo. Hitro se zgodi, da zaradi pritiskov in stisk, zabredejo v svet droge, alkohola in tveganega vedenja. Vsakdanje so tudi težave v šoli, ki je pogosto ne zmorejo redno opravljati ali jo celo opustijo. Ti posamezniki ogromno energije porabijo za golo preživetje v tej njihovi alarmantni situaciji. Vse ostalo jim je preveč, to pa je tudi razlog, da ne zmorejo razviti pozitivne samopodobe in funkcionalnih načinov spopadanja z življenjskimi izzivi.

Kaj v resnici otroci, mladostniki ali odrasli, ki izhajajo iz težkih družinskih razmer potrebujejo? Potrebujejo nekoga, ki bo z njimi zdržal v še neizgovorjeni bolečini, jih razumel in z njimi vzpostavil pristni čustveni stik. Ti ljudje, o katerih smo pisali v tem prispevku potrebujejo odnos, ki jim bo pomagal preboleti bolečo preteklost in v katerem bo varno nabirati nove bolj pozitivne izkušnje. Te bodo spodbujale funkcionalno delovanje, ter bodo usmerjene v stik s seboj, s telesom in čustvi.

Čeprav se določena oblika navezanosti iz otroštva prenese kasneje v odraslo dobo, to ne pomeni, da iz tega ni poti in rešitve. Rešitev je v sočutnem partnerstvu, pristnem stiku in varnem prostoru, kjer partnerja drug drugega sprejemata in si zaupata. Na ta način je negativne oblike navezanosti mogoče spremeniti.

Rešitev iz preteklih vzorcev lahko dosežemo tudi skozi terapevtski odnos, v procesu psihoterapije, ki ponuja varno, zaupno okolje in daje nove izkušnje, kjer je posameznik slišan, razumljen in ovrednoten s čustveno ustreznim odzivom. Da ne bo razumljeno narobe, terapija ni čudežno zdravilo, ki bo ozdravila vse rane in neprijetnosti. Lahko se pa z njeno pomočjo naučimo novega spopadanja s težavami, novega načina regulacije afekta, vstopanja v odnose in komunikacije. Varni Odnosi so prostor, kjer se lahko odvijajo spremembe.

To pa je izziv za vse in traja celo življenje.

Ključne besede: Vzgoja otrok