Zakonski odnos je več kot življenje pod isto streho in plačevanje skupnih položnic. Ljudje smo socialna bitja, ki za svoje dobro počutje in razvoj potrebujemo bližino in stik z bližnjim. Iskanje bližine pa običajno ni nekaj samodejnega, kar bi se lahko v paru razvilo samo po sebi. Potreben je zavesten trud in ohranjanje hrepenenja po bližini.
Zakonski odnos se razvija preko mnogih pogovorov, odločitev, prečutenih dogodkov in molitev. Bližina se stalno na novo razvija in medosebni most se lahko z leti krepi, vrzel v nerazumevanju in nesposobnosti čutiti kar čuti bližnji pa manjša. Nekateri pari vztrajajo v hrepenenju po bližini, drugi omagajo in odnehajo.
Ko govorimo o bližini in ranljivosti velja zakonitost, da bolj ko tvegamo in se pred sozakoncem predstavimo v svoji krhkosti, šibkosti oz. ranljivosti, večja verjetnost je, da se bo v odnosu pojavila nova bližina. Manj ko tvegamo in ostajamo varneje nekoliko zakriti in rezervirani, manjše so možnosti za razvoj bližine in razkritja krhkosti. Nemogoče je, da bi se drug ob drugem čutila povezana, čutila, da sva si blizu, če nisva pripravljeni stopiti iz varnega zagrajenega položaja v cono tveganja, izpostavljenosti in razkritja. Za tesen povezan odnos pa je pomembna ranljivost. V kolikor ne damo sebe v odnos in ne tvegamo, so pričakovanja o povezanosti, da se bomo v odnosu počutili blizu in pripadne, povsem nelegitimna. V odnos je treba iti in vstopiti z vso krhkostjo, če želimo, da nas bo sozakonec v naši bolečini in stiski sploh lahko začutil ali razumel.
Potrebno je tvegati in imeti pogum ter vero, da je vredno. Večkrat smo že skušali, pa se je izjalovilo – bilo nerazumljeno in zgolj obsojano ali napadeno. Normalno je, da se ob tovrstnih občutjih zvijemo kot ježek v klobčič in se umaknemo od bolečine, dokler se spet ne sestavimo nazaj. Vsa bitja se v bolečini umaknemo, morda napademo ali odrevenimo. A pomembno je, da ne zakopljemo hrepenenja po bližini. Hrepenenje po bližini in pripadnosti je temeljno zato si ne dovolimo, da zakrknemo in odrežemo del svoje notranjosti. Vse to nas dela tudi na novo ranljive in čustveno žive.
Umik ali napad ob bolečini je lagodnejši. To znamo, saj nam je povsem prirojeno. Je pa skrajno živalsko in ne vključuje svobodne volje, ki nam omogoča, da kljub temu vztrajamo. Če nam uspe vztrajati v odnosu, izraziti bolečino in začutiti grenkobo v notranjosti nas samih, smo na dobri poti odrešenja in svobode. Bolj ko postajamo ranljivi, bolj smo pristni in človeški. Obrambni manevri, ki smo si jih v življenju zaradi varnosti pred bolečino ustvarili, lahko odpadejo in jih razgradimo. Tako lahko začnemo živeti bolj svoje življenje, svoje poslanstvo. V tem smislu je zakonski odnos vir sreče in zadovoljstva zame. Je prostor, kjer se lahko spreminjam, kjer lahko postajam ranljivejši pred drugimi in s tem pristnejši. Je pot osebne notranje svobode in odrešenja.