Šrcd

        

Vodja sem. Človek sem. Spregledam(o).

Pomladansko jutro z dežjem in nizkimi temperaturami me izzove, da sprejmem naravo v takšni obliki kot »je«. Kot je ZDAJ, ko je sonce za oblaki in ko ozračje bolj napolni mraz kot toplota. Zakaj se ljudje tako pogosto pritožujemo nad vremenom? Morebiti za to, ker nismo navzoči v »zdaj« in nas bolj vodi naš »nezavedni ego«, ki se s tem praktično tudi hrani? Narava je kombinacija vsega. Tako kot; ČLOVEK. Iz leta v leto tudi vse bolj verjamem, da narava v kombinaciji človeške ponižnosti in zavestnega uma kreira in podaja odgovore na številna življenjska vprašanja. Ali znamo razbrati in razumeti sporočilo narave? Ali znamo sprejeti kot »JE«?

V takšni smeri razmišljanja se moj pogled in moje misli osredotočijo na kup strokovnih knjig o vodenju, odnosih, duhovnosti. Um v meni hitro naredi kombinacijo vprašanj, ki so povezana s vprašanji: »Kdo v svoji globini je vodja? Kako se počuti vodja, ko naredi napako, ko »z(a)greši«, ko se počuti osamljeno, ko je nerazumljen in zavrnjen, ko je ranljiv?«. Da – gre za spekter vprašanj, ki se dotikajo globine jedra posameznika oziroma vodje in zato nekaj stavkov v razmislek v »naravni« smeri.

Vodja je v prvi vrsti samo ČLOVEK. S svojo edinstveno naravno človečnostjo. S tem odgovorom lahko v najbolj splošni in globoki obliki podamo odgovor na vsa predhodno zastavljena vprašanja. Pomeni, da je nekje dober, drugje manj. Doživlja prijetne in manj prijetne trenutke. Počuti se tako razumljeno kot nerazumljeno, sprejeto in zaželeno ali zavrnjeno, ki lahko prikliče občutek osamljenost in slednji je lahko zelo boleč ter se dotakne najbolj globokih ran posameznika. Na svoji poti naredi veliko dobrih stvari, ki imajo osnovo v napakah, ki jih naredi. Vse to je del njegove poti, ki ga naredi to kar je. Ali je vse to naravno in človeško? Da. Ali smo ljudje zmožni to sprejeti? 1. Da, 2. Ne, 3. Dvomim, 4. Smo zelo zahtevni.

14

Kako naravno in pogosto zelo razbremenjujoče je, da si vodje DOVOLIJO biti v svoji obliki »človečnosti«. Slednje lahko razumemo na način, da zberejo pogum in dovolijo svoji naravni avtentičnosti, da se pokaže v najbolj naravni obliki. Da si dovolijo, da so in pokažejo tudi svojo ranljivost v okolju kjer se počutijo varno. Velja ponoviti še enkrat – »tam kjer je varno«. Gre za to, da dovolijo sebi občutiti svoje notranje občutke, potrebe in ranjenosti ter razviti občutek za razmejevanje. Ravno takšna kombinacija krepi notranjo držo in moč ter vero posameznika. Gre za tako imenovane »notranje mišice«, ki se ob vsem tem v vodji krepijo.

Zato še enkrat - ali ljudje sploh dopuščamo vse to in razumemo celotni spekter tega kar poudarjem? Dvomim. Širok nabor različnih spretnosti in lastnosti, ki jih tako enostavno in pogosto tudi z nezavedno jezo naložimo in določimo ljudem, ki vodijo ljudi, lahko predstavlja na eni strani breme »idealnosti« za vodje in na drugi strani čustveno težo, ki je povezana s pričakovanji vodenih. Toda pri tem radi močno pozabljamo na nekaj bistvenega, in sicer, da je vsak izmed nas vodja. V delovnem okolju izberejo vodjo, da vodi svojo ekipo sodelavcev in vodji dodelijo naziv. V realnosti življenja naziva ni, ker je vsak vodja samemu sebi in drugim. Vsak vodi na svoj način. Vodi sebe in vodi druge. Ali torej s tem, ko drugim (vodjem) nalagamo in določamo lastnosti, spretnosti in kritiziramo kakšni so oziroma bi morali biti, projiciramo kakšne svoje nezavedne vsebine in lastnosti, ki jih imamo in se jih ne zavedamo oziroma se jih želimo »znebiti«, se olajšati in ali morebiti govorimo o kakšni svoji nezadovoljeni potrebi?
Zato – »kdo smo mi, da bi sodili in pripisovali?« Smo ljudje sploh zmožni kot družba vse to razumeti, občutiti in SPREJETI? Priznani psihoanalitik in filozof Fromm meni, da smo ljudje vedno težje zmožni drugemu pokazati osnovno naklonjenost in da smo namesto čisto naravne potrebe po povezanosti in pripadnosti, priča visoki stopnji osamljenosti in odtujenosti od sebe, od soljudi in od narave. Smo torej ljudje morebiti čustveno prestrašeni ali smo radi v vlogi »žrtve«?

Dragi ljudje (vodje) v razmislek podajam nekaj naravnih in večkrat spregledanih in pozabljenih točk:
• Ljudje (zaposleni) nam (vodji) hitro pokažejo našo (vodjevo) realnost in resničnost.
• Biti v odnosu in pripadati je ena najbolj naravnih potreb posameznika.
• Med ljudmi (vodja-zaposleni) se ustvari »psihični prostor«, ki predstavlja priložnost, izziv za osebno rast in krepitev veščin za ohranjanje sebe in kako biti v odnosu z drugimi.
• Ranljivost vodi v krepitev notranje moči. Zbrati pogum in tvegati.
• Začutiti telo, ki vedno govori resnico predstavlja spretnost, ki je naravna in pogosto zaradi drugih psihičnih mehanizmov (npr. obrambni mehanizmi) in »ega« nerazvita in spregledana.

Ne spreglejte, da ste vodja v prvi vrsti sebi. Pri tem pa ne dovolite, da vas v celoti vodi vaš notranji vodja z imenom »EGO«. Dovolimo si . . .

Ključne besede: Osebna rast