Šrcd

        

Jeza - pomembno čustvo

Jeza je čustvo, ki je izredno pomembno, a dostikrat nezaželeno. Pomembno je, ker se v nas prebudi takrat, ko je potreben alarm. Sporoča nam, da nekaj ni v redu, da je nekaj moteče, da se je neko ravnovesje porušilo. Jeza nosi v sebi energično sporočilo in kliče po spremembi. Je del naše narave, antropološko in evolucijsko gledano se je razvila in postala del človeške narave.

Mnogi so bili deležni vzgoje, da se jeziti ni lepo. »Ne jezi se! Priden bodi, poglej se, kako razgrajaš! Če se boš jezil, pa sigurno ne dobiš!...« Preko mnogih vzgojnih sporočil in izrečenih stavkov, je jeza postala prepovedana in nezaželena. Za starše in učitelje je bila moteča, zato so jo mnogi zatolkli, zatrli in v kali ustavili. Najbrž so se jeze ustrašili, saj niso vedeli, kaj reči, kako jo usmerjati in kako ovrednotiti.
Jeza vsekakor ni neka novodobna ideja ali teorija. Jeza je psihobiološko stanje telesa, ko se sprožijo v telesu alarmi. Gre za hormonsko odzivanje telesa, hkrati odzive živčevja in nenazadnje celega telesa. Jeza je stvar fiziologije avtonomnega živčevja, zato njenih vznikov ne moremo nadzorovati. Se sproži kadar se sproži. Je del naše narave in našega delovanja in kot taka je lahko v pomoč nam samim in drugim.

Mnogi ljudje jeze ne čutijo, se samo sprošča in 'uide' v dejanja (acting out). Postanejo lahko grobi in fizično ali verbalno nasilni, ker jih je nekaj pač zjezilo. Spet drugi jezo obračajo nase in teptajo svojo notranjost. Pri nekaterih je jeza le pokrovka čez vsa lastna težja čutenja. Raje se jezijo na ljudi in cel svet, kot da bi začutili nekaj več v njih samih. Pri nekaterih se zdi, da sploh ni jeze, da je ne poznajo, da jim je tuja. Zdi se, da so tako miroljubni in dobri ljudje, da se z jezo sploh ne ukvarjajo. Obstaja torej mnogo oblik, kako ljudje usmerjajo in ravnajo z jezo. Noben od nanizanih načinov rokovanja pa ne govori o tem, da bi bil posameznik v stiku s svojo jezo. Dokler nismo v stiku z jezo (da ne prepoznamo stanja svojega telesa ob prisotnosti jeze), je jeza za nas same in za okolico najbrž res nebodigatreba.

Kdor v otroštvu ni bil deležen ovrednotenja jeze, ima v življenju dober izziv naučiti se prepoznati jezo in jo izraziti sam pred sabo ali pred drugimi. Kdor je v otroštvu dobil potrditev, da sme čutiti jezo, da sme povedati, da je jezen in zato ni poreden, bo v življenju najbrž spretnejši pri prepoznavanju in  rokovanju z jezo. Ne glede na različen štart, ki ga imamo iz otroštva in ki ga nosimo v sebi, je dobro, da se zavedamo, kako zelo dragocena je jeza, kako dobrodošla, kako nam lahko pomaga, da iz težkih občutij malodušja in nevrednosti prilezemo v energično cono. Gre za dobrobit v nas samih in v odnosih.

Ključne besede: Čustva