Šrcd

        

Zdravi odnosi – zdravo življenje

Najpomembnejši prostor človekovega razvoja je družina in odnosi v njej. Vsak izmed nas ima izkušnjo biti v odnosu. V odnose se rodimo, vanje vstopamo in iz njih izstopamo. Odnosi nas spremljajo in oblikujejo vse življenje. So del nas in ne moramo si predstavljati življenja brez njih. Izjemno pomemben odnos, ki nas močno zaznamuje je odnos in dinamika med staršema, ter odnos, ki ga ima vsak starš posebej do otroka. Poleg teh odnosov so pomembni odnosi med vrstniki, odnosi do šole in družbe. Odnosi, so lahko nekaj lepega, trdnega, varnega, lahko so zdravi, a mnogokrat, žal tudi naporni in celo nezdravi, nevarni.

Lahko so prostor, kjer se čustveno spočijemo, kjer se napolnimo z energijo, si naberemo moči, ali pa prostor, kjer se še dodatno utrudimo, kjer imamo občutek, da smo nesprejeti, nerazumljeni, neslišani. In ker so odnosi velik del nas in so za nas tako pomembni, vplivajo na naše fizično, psihično počutje, oblikujejo našo samopodobo in odnose z drugimi.
Kako poskrbeti zase, da bomo zdravo živeli? Kaj je torej tisto, kar dela odnose zdrave?
Za dober in zdrav razvoj je pomembno, da otrok v družini dobi občutek pripadnosti. Torej da ve, da pripada družini, da je kot otrok povezan s starši. Pomembno je da otrok čustveno ve, da pripada staršem, tako kot starši pripadajo njemu, kar v otroku pusti občutek, da ve, da nekdo misli na njega, tudi ko ga ni zraven, da ve, da ga nekdo nosi v srcu, tudi če on ne misli nanj ali je besen nanj. Če tega občutka pripadnosti otrok nima, je to zanj lahko že travmatično izkustvo. Otrokova najmočnejša obramba v tem primeru je navidezna samozadostnost, ki jo lahko kasneje pogosto najdemo pri odvisnikih.

AS15
Druga kompetenca, ki je pomembna za zdrav razvoj je zaupanje. Zaupanje za otroka pomeni, da ve, da mu bo starš dal pristen odziv, da bo zanj tam, ne glede na karkoli. To pomeni, da ima starš pristen stik z otrokom. Daniel Stern dobro povzame pomen zaupanja: »Vem, da veš, da vem. Pomembno je, da tudi ti čutiš, da čutim, da čutiš, ne le da jaz čutim, kaj ti čutiš.«
Tretja pomembna kompetenca je dostojanstvo. Dostojanstvo pomeni, da lahko čutiš kar čutiš, da ti ni potrebno čutiti to kar drugi rečejo, da moraš čutiti, da misliš kar misliš, in ti ni potrebno misliti to kar drugi hočejo, ter da lahko doživljaš kar doživljaš, ne da doživljaš to kar drugi hočejo.

Poleg naštetih kompetenc je pomembna tudi prepoznavnost, kar pomeni, sposobnost, prepoznat sebe, svoje talente, svojo enkratnost in poklicanost. Za starša to pomeni, da ob vsakem otroku lahko najde nov način, stil, ravnanja z njim.
Najpomembnejša kompetenca pa je sočutje. Sočutje pomeni, začutiti otroka, mu dati prostor, ter biti tam zanj. Pomembno je, da lahko otrok ob staršu začuti, pripadnost, razvije zaupanje, spoznava sebe in svoje sposobnosti.
In kaj če starši v času odraščanja otroku, niso zmogli zagotoviti razvoj vseh kompetenc?

Nič ni izgubljeno. Še vedno imamo kot individum možnost, da svoje vzorce delovanja spremenimo. Potrebno je ozavestiti stari vzorec, ga ovrednotiti in pridobiti nove izkušnje. Največja priložnost za spreminjanje vzorcev so partnerski odnosi, ki v vsej silovitosti prebudijo vsa stara občutja in dajejo prostor za novo izkustvo in možnost za spremembo.
Torej naše zdravje, naše dobro počutje in močna psiha, je odvisna od nas, od tega kaj bomo sami naredili zase. Pomembno je, da si znamo vzeti čas zase, za počitek, za šport, za prijatelje in za stvari, ki so mi všeč in jih rad počnem.

Ključne besede: Vzgoja otrok