Šrcd

        

Somatizacija pri otrocih in mladostnikih

Izraz somatizacija ali psihosomatski simptom se nanaša na telesne simptome, ki nimajo organske osnove. Pogosto gre za telesni izraz duševne stiske, ko oseba toži o bolečini ali drugih telesnih motnjah, a ker zdravniki ne zmorejo odkriti oprijemljivih zdravstvenih vzrokov za te pritožbe, se pozornost in odkrivanje vzroka usmeri na psihološke in psihosocialne mehanizme, ki bi lahko ležali za simptomom. Somatizacija je kompleksen pojav, pri katerem gre najpogosteje za preplet psiholoških, bioloških in socialnih dejavnikov.

Somatizacija je dokaj pogosta tudi pri otrocih in mladostnikih. Predvsem adolescenca predstavlja zaradi številnih biopsihosocialnih sprememb, osamosvajanja in razvojnih nalog visoko rizično obdobje za njen razvoj. Pogostost psihosomatskih simptomov pri otrocih in mladostnikih se giblje med 10 in 25%. Mlajši otroci se po navadi pritožujejo nad enim simptomom, z odraščanjem pa se število simptomov veča in naraste predvsem pri prehodu iz otroštva v adolescenco. Najbolj pogosti psihosomatski simptomi, ki jih navajajo otroci in mladostniki, so ponavljajoče se bolečine v trebuhu ter glavoboli, utrujenost, sindrom razdražljivega črevesja, bolečina v križu, okončinah...


Zaradi odsotnosti konkretne organske patologije sprožajo nepojasnjeni telesni simptomi mnoga vprašanja tudi na medicinskem področju, v življenje mladostnika ter njegove družine pa prinašajo stisko. Otroci in mladostniki s psihosomatskimi simptomi velikokrat trpijo tudi za čustvenimi težavami, anksioznostjo ali depresijo ali kakšno drugo duševno stisko, se težje povezujejo z vrstniki in imajo težave v šoli. Starši, ki se soočajo s telesnimi simptomi pri otroku, so zaskrbljeni in se počutijo nemočne, saj jim nihče ne zna in ne zmore pomagati. Ker jim uradna medicina ne ponudi razlage in ustrezne diagnoze za otrokovo stanje, se v svoji stiski počutijo osamljene in nerazumljene. Zdravstveni delavci, prijatelji in znanci, ki slišijo take primere in zgodbe, lahko z brezčutnimi odzivi (»vse je v glavi«, »samo ven ga pošlji pa bo vse v redu«) še povečajo občutek staršev, da jih nihče ne podpira in da so prepuščeni samim sebi. Starši bi seveda naredili vse, da bi otroku le lahko olajšali bolečino in trpljenje. Velikokrat se po vseh neuspešnih preiskavah in zdravljenjih zatečejo k alternativnim zdravilcem in metodam, ki so lahko dolgotrajne ter drage in po koncu katerih je lahko razočaranje, ker se stanje ni izboljšalo, zelo veliko.

AS33

Žal je še vedno tako, da se ljudje velikokrat lažje sprijaznimo in sprejmemo telesno bolezen, za katero nam bodo zdravniki predpisali ustrezno zdravilo ali obravnavo in se bo tako kmalu pozdravila, duševnih, očem nevidnih težav pa se ustrašimo ali jih ne zmoremo prepoznati. V kolikor bodo starši na somatizacijo pri otroku pogledali kot na signal za čustveno stisko, ki jo otrok doživlja, si bodo simptome lažje razložili in se osredotočili na izvor in ne več na posledico oz. simptom. Tako bodo lahko bolečino lažje razumeli kot proces izražanja čustvenih skrbi in stisk preko telesa ali bodo morda v fizičnih simptomih prepoznali odzive na življenjske dogodke ali druge stresne dražljaje.

Otroci, ki še ne znajo neposredno verbalno izraziti svoje psihološke stiske, bodo bolj verjetno svoja čustva izražali na drugačne, bolj posredne načine. Ob soosčenju s situacijami, mislimi in čustvi, ki jim povzročajo stisko, se ne bodo mogli poslužiti nobene običajne oblike izražanja in takrat lahko namesto njih spregovorijo njihova telesa. Ko telo spregovori, na nek način »komunicira« čustva, bolečino in drugo telesne simptome pa lahko tako razumemo tudi kot edini izhod iz nerešljive dileme, precepa ali stiske, ki jo otrok doživlja. Določena stopnja somatizacije je pri mlajših otrocih normalna/običajna in lahko pričakujemo, da bo z leti izražanje čustvene stiske preko telesa izvenelo. Tako lahko npr. malčki, ki so pred vstopom v vrtec anksiozni ali zaskrbljeni, to anksioznost izrazijo preko glavobolov, bolečin v trebuhu ali drugih telesnih simptomov.

Včasih lahko tudi starši s svojimi odzivi in vedenjem nehote vplivajo na vzdrževanje simptomov pri otroku. Otroci in mladostniki so v svojem »bolezenskem vedenju« namreč zelo odvisni od odzivov staršev, ki se na fizične simptome različno odzovejo. Če starši posvečajo pretirano pozornost simptomom in ne stiski otroka, lahko prispevajo k vzdrževanju le teh. Nekateri otroci spoznajo, da s pritoževanjem o bolečinah hitreje pridobijo pozornost staršev, saj se starši na njih bolj odzivajo, če se pritožujejo o telesnh simptomih in manj takrat, ko izražajo druge potrebe (po naklonjenosti, igri...).

Ker je somatizacija kompleksen pojav, moramo pri njeni razlagi upoštevat biopsihosocialne dejavnike, ki so v ozadju njenega nastanka. Družina, ki je za otroke in mladostnike primarni vir izkušenj, tako pozitivnih kot negativnih, igra pri razvoju nepojasnjenih telesnih simptomov pomembno vlogo. Razni problemi znotraj družine, negativne izkušnje in boleči dogodki, ki zaznamujejo družino in otroka (bolezen, smrt, razveza), lahko v otroku povzročijo stisko, iz katere se ne bo znal sam rešiti ali jo kakorkoli obvladati. Negativna družinska klima, hladni in nepodpirajoči družinski odnosi, stres in napetost v zakonskem odnosu pa lahko še dodatno pripomorejo k razvoju ali okrepitvi telesnih simptomov, ki so odraz take stiske. Ostali dejavniki, ki pripomorejo k razvoju somatizacije, so še biološki (spremembe v senzoričnih receptorjih) in psihološki (čustveni odzivi na bolečino, povečana pozornost na bolečinske dražljaje, temperament otroka).

Kljub temu, da so družinski procesi in odnosi dejavnik tveganja pri razvoju somatizacije, ne smemo pozabiti, da je ravno družina tista, ki otroku predstavlja glavni vir podpore ter pomoči. Čeprav za temi telesnimi simptomi ne stoji organska okvara, je bolečina teh otrok, tako čustvena kakor fizična, še kako resnična. Čustvena odzivnost in podpora staršev ima pri soočanju in premagovanju somatizacije zelo pomembno vlogo. Starši, ki bodo sočutno prisluhnili otroku, ga pomirili in dali stiski, ki stoji za tem telesnim simptomom besede, lahko otroku ogromno pomagajo. V pomoč so nam lahko vprašanja »Kaj nam otrok sporoča?« »Kaj bi lahko bilo tisto, kar stoji za tem simptomom?« Ljubeče družinsko okolje, čustvena podpora in pomoč družinskih članov lahko pomagajo zmanjšati trpljenje otroka in pripomorejo k hitrejšemu okrevanju.

Ključne besede: Vzgoja otrok