Delo z ljudmi prinaša pred nas raznolike izzive, vprašanja, pomisleke. Človeku pred seboj bi z znanjem in svojo držo radi iskreno pomagali, a kaj, ko se včasih sredi tolikih zgodb in čutenj izgubimo… Poleg tega smo vpeti še v odnose s sodelavci ter v celotno dinamiko ustanove, kjer delamo. In ko se znajdemo pred vprašanji, na katera nimamo odgovorov, hkrati pa čutimo, da je vsega v nas preveč, je supervizorjevo zrcalo, ki nam ga postavlja v čustveno varnem prostoru prav tisto, kar potrebujemo za stik s sabo ter svoje nadaljnje kvalitetno delo.
Supervizija je zato pravica in dolžnost ter stalnica vsakega strokovnjaka, ki vodi so-človeka skozi terapevtski ali svetovalni proces. Je nekaj, na kar se lahko opremo, kjer vemo, da bo tudi naše stiske in strahove nekdo slišal in se bomo ob njem lahko pomirili in našli pot naprej. Tako se lahko neprenehoma razvijamo v smeri strokovnosti in človečnosti za dobro ljudi.