Šrcd

        

Štorklja 2.0

Star Indijanec se je nekje v Ameriki odpravil čez gore v sosedno vas. Pot, ki zahteva 2 dni hoda. Nekje na sredini poti ga sreča belec z avtomobilom, ustavi in povabi, da ga zapelje. Indijanec vstopi.Po dveh urah vožnje prosi voznika, da ustavi. Vozniku pove, da ne more več z njim nadaljevati poti, ker se premikata prehitro: »Počakati moram svojo dušo, ki je ostala zadaj,« zaključi in izstopi. 


Pred skoraj tremi meseci se nam je pridružila nova družinska članica. Tako zdaj skupaj zaokrožamo štiriperesno deteljico. Prišla je ravno v trenutku, ko sva z ženo lahko malo zadihala: 

  • nič več plenic in »vozičkanja«, 
  • relativna sposobnost kognicije -kar pomeni, da ni potrebno več ugibati, kaj je narobe ali kje boli,
  • v večji meri ujeta rutina prehranjevanja in spanja,
  • večja sproščenost in zaupanje vseh vpletenih v daljšo separacijo, kar je pomenilo tudi malo več časa za naju in najin odnos

In smo spet na začetku.

Kdor trdi, da starševstvo, na trenutke ali obdobja, ni naporno dela nekaj zelo narobe.

Sistemska teorija zagovarja idejo sistemov in podsistemov, ki so neposredno povezani drug z drugim. To pomeni, da sprememba enega izmed podsistemom zaniha celoten sistem, ki se potem mora odzvati na način, da ohrani svojo celovitost. To lahko apliciramo na različne življenjske situacije; nov zaposlen pride v naše podjetje ali ožji delovni tim, izguba družinskega člana, v svetu razglasijo pandemijo in smo vsi primorani ostati doma. Vsaka taka sprememba zahteva od celote odziv in prilagoditve, zato da vsi skupaj spet najdemo pravo ravnovesje.

V knjigi Gaborja Mateja »Telo ne laže«, lahko beremo, v kakšni povezavi sta stres in vzdrževanja naše notranje homogenosti. Če gledamo na naše telo kot popoln sistem, kjer vsaka celica igra svojo vlogo z namenom, da se vzdržuje življenje, potem se stres, ki ga vsak doživlja na svoj – edinstven način – pojavi takrat, kadar organizem zazna grožnjo svojemu obstoju ali blagostanju. Notranje izmenjave, ki so posledice te grožnje vržejo naš organizem iz ravnovesja in telo se od tistega trenutka naprej trudi, da bi v telesu zopet vzpostavil ravnovesje – to pa zahteva od telesa ogromno energije – energije, ki bi jo drugače lahko porabil za boljši metabolizem, boj proti tujkom in izboljšanju imunskega sistema.

V tem oziru je popolnoma razumljivo, da naše telo tudi starševstvo dojema kot grožnjo staremu sozvočju. Nič več brezskrbnih noči, gurmanskih oddihov za dva ali pa samo tega, da se »zabubiš« pod odejo in se za vikend odklopiš od vsega zunaj. Ta naš notranji egoist še ni čisto pripravljen, da bi se odpovedal vsemu ugodju. Vsaka sprememba – tudi in še posebej starševstvo – zahteva svoj čas, da se vsi vpleteni privadimo na novo realnost. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na naše najmanjše podsisteme (otroke), ki jih brez razvejanih korenin ta novi veter še bolj zamaje.

Tako smo tudi pri nas danes in do nadaljnjega v fazi »rekalibracije«. In s tem ni nič narobe. Še več. To zavedanje je bistveno, ko govorimo o vsaki spremembi v našem življenju.

Naše telo mora preprosto počakati, da nas duša dohiti.

Očetovstvo v času karantene

Očetovstvo je v teh tednih najbrž pri mnogih osebna tema, ki prinaša veliko radosti in pri mnogih tudi neprijetna občutja – naveličanost, razdražljivost, izčrpanost, tesnobo, napetost in še kaj. Vsakemu očetu se začne, če si le dovoli, odpirati v odnosih z lastnim sinom in hčerko čisto njegova osebna zgodba. Odpirati se mu začne njegov svet.

Preberite več

Biti doma z majhnimi otroki

Ko so se s karanteno zaprli vrtci, smo se starši majhnih otrok soočili v vprašanjem, kako se organizirati – ostati doma, kombinirati delo in varstvo, se morda pri tem izmenjevati s partnerjem. Vsaka družina se trudi najti svoj način, kako se organizirati, da lahko poskrbi za otroke. Prav tako pa ta situacija za vsako družino prinaša nekaj novega na čustvenem področju – kako to doživljamo, s katerimi občutki, stiskami se soočamo.  Lahko smo se »dovoljenja«, da preživimo več časa skupaj z otroki, na nek način razveselili, pogosto pa take spremembe spremljajo tudi skrbi, strahovi in stiske – kaj početi, kako zdržati, kako bomo zmogli, kako si organizirati delo, ...

Preberite več

KAKO – preživeti s predšolskim otrokom?

Danes je petek.  Povsem drugačen petek kot bi lahko pričakovali še pet tednov nazaj. Trenutna krizna situacija nam je obrnila svetove, naša razmišljanja in vedenja. Zagotovo je to situacija, o kateri bomo govorili našim bodočim rodovom. V medijih prejemamo različne informacije, ki v nas lahko zbudijo tesnobo na eni strani, strah in stres pred nepričakovanim na drugi strani ter skrb. Ja, starši prav v teh trenutkih razmišljate, kako obdržati trezno glavo, kako dobro razmisliti o vsaki odločitvi in kako pravilno zaščiti sebe, svojega partnerja, otroke in svoje bližnje. Stres je nekaj, s čimer se odrasli drugače spoprijemamo, kakor otroci. Otroci so v svojem razvoju krhki, nežni, ranljivi in se še razvijajo. Njihovi možgani delujejo drugače, zato si želijo delati stvari, ki so jim »fajn«, in ne stvari, ki so prav. Zato smo tukaj odrasli, njihovi najbližji, da jim zmoremo povedati, razložiti stvari tako, da bodo razumeli in sprejeli situacijo. V prvi vrsti pa smo tukaj, da jih pomirimo. Ostati doma s predšolskim otrokom je izziv. Kot starši ste v situaciji, ko morate ostati doma z otrokom, ko vaše delo trpi, ko ste na čakanju ali ko delate, ko nimate stikov ali so le-ti omejeni, ko nimate dodatne pomoči v starih starših in ko socialnih stikov ni. Izredne razmere, ki tudi povzročajo, da se nanje prilagodimo. Kaj je tisto, kar lahko tako staršem kot otrokom omogoči, da se umirijo, navadijo na novo situacijo in zmorejo sobivati, je vprašanje, ki si ga zastavlja prav vsak.

SPLOŠNE SMERNICE V ČASU EPIDEMIJE

  • POMIRITE OTROKA. Poskušajte mu predstaviti situacijo, v kateri smo se znašli preko pravljice ali preko video pravljice. Omilite njihovo stisko, tako, da jih zaposlite ali razvedrite. Otroci bodo lahko nemirni, zaskrbljeni, tesnobni, ker doživljajo situacijo tako kot vi, le besed nimajo zanje. Otroci niso imuni na situacijo. Pogovarjajte se.
  • VZDRŽUJTE VSAKODNEVNO RUTINO in STRUKTURO. Naredite urnik, ker daje otroku varnost. Pri tem bodite prožni, saj je vaš otrok tega navajen v vrtcu, kar sedaj zagotovo pogreša. Če vam je lažje, zapišite in izpostavite na vidno mesto. Z aktivnim načrtovanjem dnevne rutine dobite občutek, da obvladujete stvari, hkrati pa se ne počutite nemočne. Načrtujte tako, da se pogovarjajte, kdaj bodo obroki, kdaj greste ven, kdaj bo ustvarjalna urica, spanec, kdaj bo risanka in kdaj pravljica…..
  • ZAPOSLITE OTROKA MED VAŠIM DELOM OD DOMA. Priporočamo aktivnosti, ki so gibalne, ustvarjalne in razvedrilne narave. Preberite otroku knjigo, igrajte se v njegovi domišljijski igri (spijte kavico, bodite dober pacient ali kupec v trgovini), skupaj opravljajte hišna opravila ali domače zadolžitve, pogovarjajte se o željah, o dogodkih iz preteklosti, ustvarjajte – pecite, kuhajte, »pacajte«.
  • POSKRBITE ZA GIBANJE IN STIK Z NARAVO. To je v tem času zelo pomembno, da poiščete poti, kraje, kjer že dolgo niste bili. Gozd je tudi idealen za to, da si napolnite »baterije« in vrnete energijo. Naši možgani delujejo tako, da potrebujejo stimulanse, tako telo dobi sporočilo, da je živo in zdravo. Lahko si pomagate z videofilmčki na Youtube, kjer imate veliko vaj.
  • ZABAVAJTE SE IN SPROŠČAJTE. Vsi v tem času potrebujete aktivnosti, ki presenetijo vaše možgane s tem, da se sprostite, da dobite pozitivna sporočila in da vas tesnoba ne preplavi. Pojte, plešite in gibajte se. Naredite kakšno stvar, ki bo tudi iz vas »privlekla« otroka. Smejte se. Lahko izdelate lutke in na ta način razvijate ustvarjalnost. Otroci imajo radi pretvarjanje in igranje. Sproščajte se –čuječnost je ključna.

Ob koncu potrebujemo vsi veliko pozitivnih misli, da nas mediji in nastala situacija ne zasedejo preveč, zato je pomembno, da namenimo nekaj časa tudi temu (npr. Lonček dobrih misli, kjer zbirate dobre misli, risbice, ki jih otrok nariše ali kaj izreže ali pripravi presenečenje). Otroci nas lahko zelo presenetijo v tem, zato jim dajte ČAS za TO.

SMERNICE ZA STARŠE

»Veliko se pričakuje od staršev, kajne? A se oni tega sploh zavedajo? Kako bom jaz to zmogla? Kako bomo to zmogli, saj ne vemo, kaj bo z nami, ko vse to mine? Kdaj bo tega konec? A bomo zmogli finančno? Kaj naj še skuham? Zakaj so tako nemirni? Kaj naj še naredim? Ko bi mi vsaj »on«, kaj pomagal? Samo, da mi ne zboli za čem drugim. Samo, da ostanemo živi. A bomo? Kaj bo z mojo službo? A oni želijo, da jaz grem delat? Sedaj šele vem, kako nam stari starši pomagajo. A ni to vse tako pretirano s temi ukrepi? Kdaj se bo to končalo?«   Trenutne okoliščine lahko aktivirajo močne telesne reakcije; strah, nemir, paniko. Marsikomu je ta občutek strahu, negotovosti in pomanjkanja nadzora povsem tuj in ob njem čuti polno nelagodja. S tem se ljudje soočamo na različne načine – poenostavljeno se zdaj dogaja, da nevarnost zanikamo ali pa jo še bolj poglabljamo. Nekdo, ki zanika, se skuša tesnobe znebiti, s tem da minimalizira težavnost situacije (»Ah, saj ni nič«) ali kontekst postavlja v popolnoma individualno perspektivo (»Meni ne bo nič«), spreminja navodila pristojnih v sebi sprejemljiva (»Ah, sej na kavice pa lahko hodimo skupaj«) in selektivno selekcionira informacije, tako da sliši tiste, ki ga pomirjajo (»Saj je na celem svetu samo 200 tisoč pozitivnih, to ni nič«) ali pa se od problema še vedno poskuša distancirati (»To se mene ne tiče, to imajo v Italiji/Ljubljani problem«).

Marsikdo pa zaradi pomanjkanja nadzora nad situacijo ob zavedanju resnosti lahko situacijo vidi povsem črno, ne vidi rešitev, ne zaupa v sistem, si ustvarja »črnoglede« poglede v prihodnost, ne zaupa strokovnjakom ali navodilom pristojnih, itd. Ne ena, ne druga skrajnost ni dobra, potrebno se je zavedati resnosti situacije, a hkrati ne razmišljati katastrofično. Pomembno je, da zmoremo spremljati sebe, svoje počutje in svoje telo. Če čutimo nelagodje v telesu, stiskanje, napetost v mišicah, plitko dihanje, tiščanje v prsih, stiskanje v trebuhu, pospešeno delovanje srca, nemir (imamo stalno potrebo, da nekaj delamo in se ne moremo ustaviti, tapkamo z nogo ob tla ali delamo druge ponavljajoče gibe), smo živčni, se hitro razjezimo na otroke ali moža/ženo, je to znak, da je naš živčni sistem aktiviran, da se je v nas naselil strah. Poiščimo vsa sredstva, ki bi nam lahko pomagala, da se umirimo.  V kolikor  smo sami nemirni, nesproščeni, polni skrbi, bo naš otrok to zagotovo začutil. Regulacija čustev in občutkov je izrednega pomena, zato poskrbimo, da jih imamo v »nadzoru«, da jih prepoznamo, začutimo in postavimo na pravo mesto. Poskrbimo za otroka, tako, da smo tam zanj.

Potrebno je poskrbeti  zase in za svoje bližnje. Tako vi kot vaš otrok potrebujete tudi čas zase, svoj prostor in svoj čas, da preživite tudi malce s svojimi mislimi. Ko opazite pri sebi, da je teža ali breme preveliko, da vas tesnoba in strah začenjata preplavljati, da v odnosu s partnerjem čutita pritisk, kar je v teh okoliščinah povsem običajno, je smiselno, da to opazite.  Če se v nas prebuja stiska, iz različnih razlogov, je dobro, da to prepoznamo in poiščemo pomoč.

V kolikor boste v tem času potrebovali kakšno informacijo, nasvet ali pomoč v stiski, se lahko obrnete na številne naslove, kjer vas pričakujejo strokovnjaki, ki so za vas dosegljivi na različne načine in vam nudijo strokovno pomoč. 1. Telefon za psihološko podporo ob epidemiji COVID-19: 041 443 443 (Društvo psihologov Slovenije v partnerstvu z Nacionalni inštitut za javno zdravje - NIJZ in v sodelovanju s Službo za psihološko pomoč pri Civilni zaščiti, Slovenska Krovna Zveza Za Psihoterapijo -SKZP, Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in @Združenjem psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu 2. Številni centri, ki nudijo strokovno pomoč:  https://www.gov.si/teme/programi-psihosocialne-pomoci-za-otroke-mladostnike-in-njihove-druzine/ 3. Psihološko svetovalnice POSVET v Ljubljani, Kopru, Kranju, Novi Gorici, Murski Soboti, Postojni, Slovenj Gradcu, Sevnici:  031 704 707 ali Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

Ko si »prisiljen« biti s svojimi starši

Karantena je v odnose predvsem za srednjo generacijo prinesla nekaj zelo novega. Odrezala jo je od ostarelih staršev in jo »zaprla«v zakonski odnos in k mladostnikom, ki so v socialni izolaciji gotovo najbolj ujeti in prikrajšani.

Preberite več