Ko mame, očete ali skrbnike povprašamo o tem, ali otrokom pojejo uspavanke, večkrat naletimo na odgovore, ki jih preveva kanček nelagodja ali sramu, povezanega s tem, da njihov glas ni dovolj dober, da »fušajo«. Nekateri se celo bojijo, da bi s svojim nepravilnim petjem pokvarili otrokov posluh (intermezzo – posluh se ne deduje), zato otroku raje predvajajo pesmice, ki jih pojejo drugi. Slednje morda počnejo tudi zato, ker naj ne bi poznali nobene uspavanke.
Stereotipov in mitov v zvezi s petjem uspavank je veliko. Morda tudi zato, ker je to ena najbolj intimnih in hkrati spregledanih tematik v zgodnji dobi našega razvoja, kljub dejstvu, da smo človeška bitja skorajda od samega spočetja bitja zvoka in ritma, s pomočjo katerih se kasneje uglašujemo v svet in odnose.
Vrsta psiholoških in nevroloških raziskav je v zadnjih desetletjih dokazala, da petje pesmi za uspavanje izjemno pozitivno vpliva na otrokov psihofizični razvoj, njegove kognitivne, artikulacijske, motorične sposobnosti, izboljšuje spalne navade, spodbuja njegovo domišljijo, empatijo, prosocialno vedenje in čustveno regulacijo, saj vpliva na boljše delovanje respiratornih, kardioloških in nevroloških funkcij – tudi pri nedonošenčkih (glej npr. Nguyen et. al. 2023, Loewy et. al. 2013). Petje dojenčka pomiri prej kot govorjenje. Ne glede na to, kako sami dojemamo svoj glas, je glas matere tisti, s katerim je otrok v stiku že od spočetja in ga zato dojema kot poznanega in varnega. Ustvarja povezanost, spodbuja zaupanje in varnost, zmanjšuje stisko, hkrati pa uravnava čustveno stanje obeh – tako otroka kot tudi matere.
Zvok je zelo pomemben za naš razvoj, saj je prvo čutilo, ki se razvije v maternici. V 18. tednu pričnemo slišati zvoke, kot je mamin srčni utrip. Med šestim in sedmim mesecem pa postanemo občutljivejši tudi za zvoke izven maternice – zvoke slišimo tudi zunaj materinega telesa in se nanje že počasi odzivamo. Materin glas pa je edini, ki ga slišimo od znotraj in od zunaj. Predstavlja most med svetovi, zvoki in glasovi. Ob rojstvu je tako sluh edino čutilo, ki je že praktično povsem razvito in zato zbira največjo količino informacij od vseh naših čutil in se nikoli popolnoma ne izklopi, niti kadar spimo. Spremlja nas od prvega do zadnjega diha, saj je sluh hkrati tudi zadnje čutilo, ki nas zapusti (če prej ne oglušimo). V antični Grčiji je beseda nēnía (verjetno od tod izvira tudi izpeljanka nina-nana) označevala tako uspavanko kot žalostinko – pesem, ki prične in sklene krog življenja.
Vrnimo se k začetkom. Najpomembnejši vir slušnih informacij je glas mame, pa tudi očeta oz. staršev ali skrbnikov. Čeprav vas prve tri mesece dojenček še ne more jasno videti, vas bo na podlagi tona in barve vašega glasu takoj prepoznal. Kot rečeno, poslušanje in prepoznavanje znanih glasov, katerim je izpostavljen že v maternici, močno pripomore k njegovemu občutku varnosti. Ker še nima razvitih sposobnosti analiziranja zvokov oziroma neokortikalnih povezav, zvoke utelešuje, njegovi možgani pa jih že takoj po rojstvu začnejo ločevati med varne in nevarne. Med najbolj prijetne zvoke, ki ga vpeljujejo v odnose varne navezanosti in mu pomagajo pri razlagi zunanjega sveta, ki ga obkroža, ter pri razvoju kognitivnih (predvsem jezikovnih), čustvenih in motoričnih spretnosti, so gotovo nežni, pomirjujoči zvoki maminega (ali očetovega) petja.
S petjem dojenčkom omogočimo, da procesirajo zelo kompleksen niz zvokov, ki sestavljajo govor, jim pomagamo razvijati občutek za ritem ter odpiramo bogato paleto čustev. Tudi raziskave (glej npr. Colins 2018, Erzar, Poljanec 2012,) kažejo, da dojenčki, ki so izpostavljeni bogati obrazni in glasovni komunikaciji staršev, ti. »dojenščini« (jeziku, ki ga uporabljamo v komunikaciji z dojenčkom in je sestavljen iz naključnih zlogov, medmetov, brbljanja in zvočnega improviziranja s poudarjeno glasovno kadenco oz. razgibano menjavo nizkih in visokih glasov) hitreje razločujejo različne zvoke, z njimi povezana čustvena stanja ter prej razvijejo govorne sposobnosti.
Proto-jezik kot je brbljanje in čebljanje, v katerem se matere, očetje ali skrbniki pogovarjajo s svojimi dojenčki ali malčki, je pravzaprav že pesem. Petje uspavank oziroma katere koli pesmi ali melodije za umirjanje in uspavanje, je najpogosteje pospremljeno s telesnimi dotiki, zrenjem, gibom (bodisi v naročju, posteljici, lupinici, zibelki) in besedami, ki izražajo ljubezen in skrb do otroka. Ta glas potuje od enega telesa k drugemu, od čutil enega k drugemu ne le preko ušes, ampak tudi čez kožo, vibrira v kosteh (sploh, če je dojenček tesno prislonjen na telo odraslega). S tem spodbuja delovanje parasimpatičnega dela živčnega sistema, ki nas umirja ter sproščanje oksitocina oz. hormona povezanosti in dopamina, ki prinaša občutek ugodja. Uspavanka tako postane del somatskega oz. telesnega spominskega zapisa, prijetnega, pomirjujočega psihofizičnega stika, ki je gradnik intime in zaupanja, in ga tudi v kasnejših razvojnih dobah lahko vedno znova prebujamo tudi s svojimi partnerji. Kaj se zgodi, če naslonite glavo na prsi partnerja ali partnerke, moža ali žene, medtem, ko vas nežo boža po glavi in vam tiho poje ali mrmra neko melodijo? Poskusite in poročajte. ;)
Umirjanje, sproščanje in povezovanje s pomočjo pomirjujočega zvoka deluje kot dvosmerni tok, od matere k otroku in nazaj. Meritve električne aktivnosti človeške kože oz. znojenja, ki ga povzroča čustveni odziv in ga ljudje ne moremo zavestno kontrolirati, je na primeru mater, ki so pele uspavanke otrokom, pokazal, da se živčna sistema matere in otroka pri tem neverjetno natančno sinhronizirata. Petje torej ustvarja močno vez ter krepi čustveno komunikacijo med materjo in otrokom, hkrati pa uravnava tako materine kot otrokove čustvene odzive. Uspavanke so zato tako namenjene ne zgolj umirjanju dojenčkov ali otrok, ampak služijo tudi kot regulatorji čustvenih stanj tistega, ki poje. Skratka, namenjene so tudi vam. Prav zato je pomembno, da pojete tiste pesmi ali mrmrate tiste melodije, ki so vam všeč in ki vas pomirjajo. Poskusite svojemu malčku zapeti neko glasno pesem hitrega tempa počasi in potiho in opazujte, kaj se zgodi.
Če otrok še ne razume vsebine pesmi oz. je v predverbalni fazi, se lahko poigrate tudi z vsebino, ki zabava vas, ali pa svoje trenutne zadrege, skrbi in čutenja upojete z blagim in prijetnim tonom glasu, ki bo pomiril oba.
Ena od udeleženk delavnice uspavank je tako slikovito in humorno opisala svojo izkušnjo nežnega upevanja svojega trenutnega stresnega stanja nespečemu, jokajočemu otroku.
Moj sine je danes poslušal moje glasbene umotvore v stilu:
»Tvoja mama kuha kavo,
sicer se ji lahko zmeša,
glej zdaj pa perilo obeša...«
Je bil videti bolj šokiran kot pomirjen, ampak jokal pa ni. (smeh)
Petje znižuje ravni stresnih hormonov (npr. kortizola) in izboljšuje dobro počutje. Ko se pomiri mama, se lahko pomiri tudi otrok, saj je mamin oz. staršev živčni sistem tisti, ki v prvih letih življenja pomaga uravnavati intenzivnost čutenj pri otroku.
Mati in otrok se torej skozi petje glasovno, telesno in čustveno uglašujeta. Skozi to vez z materjo dojenček razvije čustvene in kognitivne sposobnosti za soočanje z življenjem v prihodnosti. Mamin glas in dotik sta njegova vodila in referenčna točka.
Ni potrebno, da znamo pesmi odpeti na pamet ali da poznamo repertoar ljudskih ali avtorskih uspavank. Uspavanje in umirjanje s pesmijo je kot peskovnik, v katerem si lahko damo dovoljenje za poigravanje z različnimi zvoki, melodijami, besedami, besedili ter opazujemo, kako se naš otrok odziva nanje. S tem svojemu malčku nudimo bogato zvočno okolje in ga izpostavljamo zvočnim izkušnjam, ki omogočajo, da njegovi možgani rastejo in se optimalno razvijajo.
Uspavanke so bogate regulacijske posode, ki ponujajo darove varnosti, zaščite, tolažbe, dobrega počutja, zdravja in povezanosti. Takšne darove otroku lahko naklonite s péto dobrodošlico še preden se rodi (raziskave fetalnega spomina kažejo na to, da dojenček tudi po rojstvu prepozna in se umirja s pomočjo zvokov, s katerimi sta ga mama in/ali oče pomirjala še v maternici). S petjem boste – mame, očetje, skrbniki, skrbnice – s svojimi otroki spletli vez, ki bo plemenitila vaš odnos celo življenje.
Kakšna čudovita popotnica je to!
Literatura:
Anita Collins. The Lullaby Affect: The Science of Singing to Your Child. Publicious Book Publishing, 2018.
Joanne Loewy, Kirsten Stweart, Ann-Marie Dassler, Aimee Telsey, Peter Homel. The Effect of Music Therapy on Vital Signs, Feeding, and Sleep in Premature Infants. Pediatrics 131 (5), 2013. Str. 902-18.
Katarina Kompan Erzar, Andreja Poljanec. Rahločutnost do otrok: Stik z otrokom v prvem letu življenja. Založba brat Frančišek, 2012.
Science Daily: Babies can learn their first lullabies in the womb. Univerza v Helsinkih, 2013.
Trinh Nguyen, Erica Flaten, Laurel J. Trainor, Giacomo Novembre. Early social communication through music: State of the art and future perspectives. Developmental Cognitive Science 63, 2023.