Starševstvo se ne začne le s spočetjem in rojstvom otroka. Starševstvo se rojeva vsakodnevno. Odnos, ki ga živimo s svojimi otroci poraja in ustvarja vedno nekaj novega. Starši tako postajamo vedno znova tisti, ki za otroka poskrbimo in mu omogočamo razvoj na več ravneh. Pri vsem skupaj je pomembno, da otrokove potrebe prepoznamo, se zanje zanimamo in se odzovemo.
Najbrž zveni normalno, da bomo dojenčka previli, oblekli in nahranili, ga peljali na sprehod in utrujenega uspavali. Če bo jokal bomo skušali prepoznati njegovo stisko in se primerno odzvati – morda mu je vroče, morda je lačen, utrujen ali pa je prostor prehrupen…
Starševstvo pa ni le skrb za hrano, obleko, šolo ampak je odnos z otrokom. Kasneje bomo otroku pri vstopu v šolo stali ob strani pri nalogah, ga bodrili, se pogovarjali z njim o njegovih strahovih, kaj ga jezi in moti, kaj mu je všeč in ga navdihuje. Poskrbeli bomo, da bo dovolj spal, da bo imel optimalen dnevni urnik, mu pomagali navezati stike s sošolci in mu skušali stati ob strani pri njegovih 'otroških' izzivih. Zanj, za njegovo starost in položaj, so takrat te izzivi pomembni in zanj morda naporni. Ne bomo ga pustili samega in mu zabrusili: Saj si dovolj star; To so tvoji problemi; A ko boš velik boš tudi klical mami, mami, mami… Poleg skrbi za šolo, hrano in obleko je ključno iskanje stika z otrokom in njegovim notranjim svetom. Kaj se z njim dogaja v njegovem svetu, kako se počuti v svoji koži, katere so njegove vsakodnevne skrbi in strahovi. Da pa nam bo otrok zaupal in razgrnil svoj svet, se mora ob nas počutiti varno. Mucek nam bo jedel z roke, če se nas bo navadil, sicer bo zbežal stran. Na starših je kako poskrbimo za otokov svet, kako poskrbimo za naš odnos z njim in kako poskrbimo kot starši za svoja razočaranja, jezo, nemoč in druge frustrirajoče občutke.
Otrokovi čustveni odzivi so za nas izziv, kako z njimi rokovati, kako umiriti in prisluhniti otrokovemu svetu. Otroci nam na ta način dajejo možnost, da jih opazimo, začutimo in prepoznamo, kaj se v njih dogaja. Da prepoznamo, kakšno dramo živijo. To je privilegij za starše, saj nas otroci s svojimi čustvenimi odzivi prebujajo. In če uspemo ob otroku vztrajati in začutiti njegovo stisko v lastnem telesu, potem smo s svojo prisotnostjo in sočutnimi odzivi začeli skrbeti za svojega otroka. Stik je tisti ki umirja. In vedno kadar se za otroka pristno zanimamo in mu pridemo nasproti, damo s tem možnost otroku, da si lahko z možgani odraslega pomaga razumeti sebe, odnose in svet okoli njega. Otrok brez sočutnega odraslega, ki bi zanj poskrbel in vztrajal ob njem, težko razvije pozitiven in sočuten odnos do sebe.
Starši s svojo vero, da je otrok dober, da zmore in zna, da ima dovolj spretnosti, da bo razvil svojo držo v svetu in v odnosih pomagamo otroku hoditi po poti odkrivanja sebe in sveta. A pomagamo in v oporo smo mu lahko le, če smo ob njem sočutno prisotni in se zanj zanimamo ter odzovemo. Tako lahko poskrbimo zanj. In to daje ponos tako otroku kot staršu.
Starševstvo je tako vseživljenjski poklic, ki ga ne omejuje čas in prostor. Tudi pri štiridesetih je občutek, ko te ati pokliče in vpraša, kako si, dober.