Spoštovani, najin Rok hodi v četrti razred osnovne šole. Moram reči, da doma z vzgojo in disciplino ni večjih težav, saj sva si z možem enotna, da otrok potrebuje red in jasne meje. Probleme z disciplino pa ima že dlje časa v šoli. Tako hodiva večkrat na govorilne ure. Doma sva mu že omejila gledanje priljubljenih oddaj, uporabo telefona, večkrat je že vzgojno ostal brez pravljice. Pravih rezultatov pa ni. Imate kakšno idejo? Hvala, Romana
Fokus vsake obložene mize
Možgani preko mobilnih telefonov, spletnih zabavnih storitev, interneta, elektronske pošte, televizije, radia, časopisov, knjig, družabnih medijev itd. vsak dan prejmejo približno 105.000 besed ali 23 besed na sekundo.
Živimo v svetu, kjer je na voljo vedno manj časa za več nalog in odgovornosti. V zadnjih letih je bilo veliko raziskav narejenih na temo vplivov stresa na naš vsak dan. Dokazano je, da prekomerna stimulacija (stres) vodi do poslabšanja izvršilnih funkcij, motenj in pomanjkanja osredotočenosti. Če je nekoč veljalo, da je sposobnost, da hkrati delaš različne stvari nekaj, kar se v modernem hitro-razvijajočem se svetu nek ideal, danes strokovnjaki ugotavljajo, da to stremenje po tem idealu pride s svojo ceno.
Igranje z otrokom
Pri starših ni redek občutek, da se igrati ne znajo več. Tako se kot nek pobeg od otroške želje po igri radi zatečejo v ostale starševske naloge, kot so pospravljanje igrač, pranje perila in prevažanje otroka na različne konce. Tam se lahko otroci igrajo s sovrstniki, medtem ko se starši končno malo spočijejo. Razumljivo je, da so starši utrujeni od vseh obveznost in neprestanega čustvenega odzivanja na svoje otroke. Stalne zahteve po pozornosti, spraševanje ali pritoževanje tako upravičeno zbujajo občutek, da so njihove potrebe vedno na zadnjem mestu.
Je res tako težko biti danes učitelj?
Šolski sistem v Sloveniji se zadnja leta spreminja. Po radiu in televiziji lahko zasledimo, da do sprememb prihaja z namenom, da bi bili otroci bolj samostojni, da se ne bi zgolj učili samo nekih podatkov na pamet ter si kopičili znanje in informacije. Prav tako se vzgojitelji in učitelji na izobraževanjih usposabljajo za nove pristope, ki naj bi prispevali k večji samosotjnosti učencev. Pa je temu res tako?
Zdi se, da so spremebe šolskega sistema prinesle ravno nsaprotno. Pogosto berem članke o prenatrpanosti učnih programov, prenaporni osnovni šoli, pretežkih šolskih torbah ... Včasih se vprašam, ali je kaj resnice v teh stavkih, ki so tako pogosti v družbi.
Rabim prijatelja ali terapevta?
Težavo imam. Naj grem k prijatelju ali k terapevtu?
Ljudje me velikokrat vprašajo, kdaj je pravi čas za terapijo? Zakaj morda ne zadošča iskren pogovor s prijateljem? Konec koncev oba poslušata, od obeh pričakujemo razumevanje, sočutje in nasvet. Kje je torej razlika med prijateljskim in terapevtskim pogovorom? In ali lahko terapija vsakomur koristi?
Ko (kronična) bolezen potrka na vrata
Kadar je človek zdrav, ne razmišlja vsakodnevno o tem, kako je blagoslovljen, da se mu s telesom in posledicami bolezni ni potrebno ukvarjati. Pravzaprav zdravje sploh ni stvar, o kateri bi (vsaj večina ljudi) zares poglobljeno razmišljala. Kako naše telo deluje, kako se odziva, kaj mu paše in kaj ne – to je nekaj, kar je samoumevno in ne potrebuje dodatne nege. Vsaj tako si mislimo. Kaj pa se zgodi, ko na vrata potrka bolezen? Kaj se v tistem trenutku zgodi s človekom, ki je soočen s situacijo, na katero ni bil pripravljen? Ko se mu zamaje dojemanje sveta in sebe v njem, ko kar naenkrat nič več ni tako kot je bilo doslej?
Terapija je primerna za vsakogar
… Če ste le pripravljeni delati. (pozor: drobni tisk)
Spomnim se svoje prve ure terapije, sploh nemira, ki je naraščal, vse dokler nisem sedela v naslanjaču v terapevtkini sobi, opremljena z najosnovnejšimi informacijami glede poteka terapije in spodbujena, da kaj povem o sebi oziroma kaj me je prineslo. In tako se je začelo: Začela sem govoriti.