Veliko izmenjanih besed med dvema posameznikoma še ne pomeni, da se znamo pogovarjati. Vsaj ne na način, ki bi nas povezoval, združeval med seboj, kar pa si kot bitja odnosov vsi želimo. Koliko naše komunikacije se vrti okrog dnevnih rutinskih opravil, tehničnih pogovorov reševanja sprotnih situacij, pogovarjanju o težavah soseda, prijatelja, partnerja (seveda takrat, ko njih ni zraven), pogovarjanju o šefu in njegovem nemogočem karakterju?
Kolikokrat, ko razlagate kakšno stvar, opazite, da vas oseba na drugi strani sploh ne posluša, je ne zanima, kar imate zares povedati, a vi še kar govorite? In kolikokrat, ko vam nekdo nekaj razlaga, že vnaprej razmišljate o svoji zgodbi, ki jo boste povedali, in si samo želite, da bi drugi poslušali vas? Kolikokrat slišite vprašanje: »Kako si?« in kolikokrat imate ob tem občutek, da osebo to zares zanima? Najbrž redko. Tovrstne površinske pogovore poznamo vsi in so normalen sestavni del človeškega življenja, a če je tega preveč oziroma če bistvo naših pogovorov temelji na tem, se lahko kljub široki socialni mreži počutimo osamljene, saj med nami ni čustvene bližine.
Za pogovor, ki bo odprl pot v polne, pristne odnose, se je najprej treba naučiti slišati samega sebe, imeti stik s sabo in se zavedati svojih temeljnih odnosnih potreb. Te so: potreba po ljubljenosti, sprejetosti, po moči, po medsebojnem spoštovanju in cenjenju, po umiku in samoti.
To v zelo konkretni obliki pomeni naslednje:
- »Želim si, da bi moje mnenje štelo.«
- »Želim si, da bi si želel biti ob meni.«
- »Želim si, da bi se zanimal zame.«
- »Želim se počutiti varno ob tebi.«
- »Želim si sodelovati s tabo.«
- »Želim ti pomagati.«
- »Želim si, da bi se lahko naslonil nate.«
- »Se lahko zanesem nate?«
- »Ti lahko zaupam?«
- »Želim se imeti s tabo lepo, se zabavati.«
To, da se zavemo, česa si v odnosih zares želimo, je prvi pogoj za vzpostavljanje pristnega stika z drugim. V naslednjem koraku pa je pomembno poznati način, kako vstopamo v odnose in kako poskušamo zadovoljiti te temeljne potrebe. Ali se, ko se počutimo neslišani, umaknemo v svoj svet in se ne želimo več pogovarjati oziroma se pogovarjamo le še o površinskih stvareh ali o drugih ljudeh? Ali skušamo drugemu na silo dopovedati, kaj nas boli, in so na dnevnem redu stavki, kot so: »Ni ti mar zame. Ne razumeš me. Sploh se ne potrudiš.«? Pogosto se zapletemo v nezavedni boj za moč, kdo ima prav ter čigava beseda bo obveljala. Drug drugega skušamo prepričati, da imamo bolj prav. Četudi zmagamo, smo za kratek čas mogoče pomirjeni, v globini pa še vedno ostaja težava nerazrešena. Ta mala zmaga nam lahko prinese občutek, da smo upoštevani, pomembni, a le za kratek čas. Kako drugače bi se bilo že na začetku začeti pogovarjati o naših najglobljih željah in hrepenenjih ter kako drugače bi bilo, če bi zmogli prisluhniti in se zanimati za občutke druge osebe? Ni potrebno, da se strinjamo drug z drugim, se je pa smiselno potruditi poskušati razumeti ljudi, ki so nam pomembni, saj to bogati odnos in nas same.
Česa nas je strah, da se je lažje pogovarjati o površinskih stvareh kot o stvareh, ki se tičejo nas samih, in kaj nam preprečuje, da bi se zares zanimali za drugega? Lahko je strah pred tem, kaj bi si ljudje mislili o nas in se s površinskimi temami izogibamo temu tveganju. Ali pa strah, da si ljudje ne bodo želeli več naše bližine, če nas bodo zares poznali. Mogoče pa nam je izkušnja, kaj pomeni, da se nekdo zares zanima za nas, čista neznanka in tako tudi ne vemo, kaj pomeni zanimati se za drugega. Ne glede na vzrok pa se je možno naučiti novih vzorcev komunikacije, ki bodo prinesli zadovoljstvo nam samim in ljudem okrog nas. Zavesten trud za drugačno odzivanje in prevzemanje odgovornosti za lasten čustveni svet, odpira pot k medsebojnemu razumevanju in večji živosti odnosov.
Malo poguma za izstop iz svojih okvirjev, vztrajnosti ob usvajanju novih veščin in zaupanja, da je lahko drugače in bo res drugače.