Jeza, frustracija, prizadetost … to največkrat občutimo po konfliktu s partnerjem. Takrat bi bilo najlažje pritisniti tipko »reset« kot na računalniku in nadaljevati, kot da se nič ni zgodilo. Žal prepira ne moremo kar izbrisati iz spomina, še manj iz telesa. Lahko pa poskušam narediti korak, da se premaknem - premakneva naprej.

Veliko izmenjanih besed med dvema posameznikoma še ne pomeni, da se znamo pogovarjati. Vsaj ne na način, ki bi nas povezoval, združeval med seboj, kar pa si kot bitja odnosov vsi želimo. Koliko naše komunikacije se vrti okrog dnevnih rutinskih opravil, tehničnih pogovorov reševanja sprotnih situacij, pogovarjanju o težavah soseda, prijatelja, partnerja (seveda takrat, ko njih ni zraven), pogovarjanju o šefu in njegovem nemogočem karakterju?

Zakonski odnos je več kot življenje pod isto streho in plačevanje skupnih položnic. Ljudje smo socialna bitja, ki za svoje dobro počutje in razvoj potrebujemo bližino in stik z bližnjim. Iskanje bližine pa običajno ni nekaj samodejnega, kar bi se lahko v paru razvilo samo po sebi. Potreben je zavesten trud in ohranjanje hrepenenja po bližini.

Staršem so vsakodnevne situacije, kot na primer vožnja v šolo, na treninge, obšolske dejavnosti, skrb za nakupovalne sezname, pomoč starim staršem, dodobra poznane. Ko se trudimo, da bi do večerje izpolnili celoten seznam dnevnih dolžnosti in se ob tem v avtu borimo še z mestnim prometom in vsemi drugimi obveznostmi, čas na uri kar prehitro beži.

Mladi pari z majhnimi otroci imajo pogosto občutek, da se, odkar imajo otroka, sploh ne znajo več pogovarjati, da se ne razumejo, da imajo vedno več konfliktov in nekateri nad odnosom že kar obupujejo. Povejo, da so se imeli prej dobro, razumeli so se, družili s prijatelji, šli v kino, na potovanja … Sedaj pa imata partnerja občutek, da med njima ni več povezanosti, da drug drugega ne razumeta, žena možu očita, da ji ne pomaga, da so mu hobiji pomembnejši kot družina, mož ženi očita, da se ukvarja samo z otroki, da njega niti ne opazi.

Naše babice in dedki, ki so odraščali v času 1. ali 2. svetovne vojne ločitve še niso poznali. Zelo dobro so poznali revščino, lakoto in vse krutosti, ki jih prinese vojna, ločitve pa ne, oziroma zelo, zelo redko. Družine so držale skupaj, borili so se, da bi družina ostala skupaj, ne glede na kvaliteto odnosov znotraj nje. Zanje je bila družina sveta, neomajna, nedotakljiva. V 60. in 70. letih, s hipiji, z mirom in s svobodo na vseh področjih, predvsem pa s svobodo v ljubezni, je tudi ločitev postala pogostejša odločitev.

Obstajajo štiri tipi interakcij, ki sčasoma v partnerski odnos prinesejo toliko negativnosti, da lahko postanejo za partnerski odnos usodne. Nekateri jih imenujejo kar štirje jezdeci apokalipse. Običajno se ti štirje jezdeci pojavijo v naslednjem vrstnem redu: kritiziranje, prezir, branjenje, tišina. V prvem delu članka smo govorili o kritiziranju in preziru, danes pa nadaljujemo z branjenjem in tišino.

Sam nisem privrženec vrveža, ki ga vsako leto sproži valentinovo. Morda ravno nasprotno, že par let zapored protestno ignoriram vse roza srčke in se na ta dan spravim v še posebno neromantično držo. Vsekakor z množično manifestacijo ljubezni ni nič narobe, celo za pozdravit je praznik, ki nas vse skupaj nagovarja k temu, da si na ta dan vzamemo čas za tiste, ki so nam ljubi in se ob tem spomnimo, da drug za drugega nisva samoumevna.

Konflikti so neizogibni del odnosov in so prisotni tudi v srečnih ter zadovoljujočih odnosih. Vsak par se prej ali slej znajde v konfliktu, vendar se pari razlikujejo v tem kako se s konflikti soočajo ter jih rešujejo. Način, kako se partnerja soočata s konflikti, nam lahko veliko pove o prihodnosti njunega odnosa. Konflikt lahko postane za odnos izredno problematičen, če se v njem pričnejo pogosteje pojavljati določena vedenja, ki so za odnos še posebej škodljiva in parom onemogočajo, da bi konflikte reševali produktivno. Kljub temu, da so konflikti del odnosov, lahko v nas zelo pogosto prebudijo tesnobo, strah ali kakšna druga čustva, ki so pred tem bivala v nas in se jih nismo niti zavedali. Ko ta notranji nemir privre na dan, smo lahko zmedeni, jezni, prestrašeni… Vsi ti občutki povzročijo stisko, zaradi katere se na konflikte odzovemo na način, ki je lahko za partnerski odnos destruktiven. Obstajajo štiri tipi interakcij, ki sčasoma v partnerski odnos prinesejo toliko negativnosti, da lahko postanejo za partnerski odnos usodne. Nekateri jih imenujejo kar štirje jezdeci apokalipse. Običajno se ti štirje jezdeci pojavijo v naslednjem vrstnem redu: kritiziranje, prezir, branjenje, tišina.

Miren četrtkov večer, skozi okno se še vidi zadnje barve zarje. Mož ravno pospravi kuhinjski pult, zloži krožnike in posodo v stroj, pobriše delovne površine in pri sebi čuti zadovoljstvo nad pospravljeno in urejeno kuhinjo. V tem pride domov žena, vstopi v kuhinjo in si privošči za večerjo banano. Vzame jo v roke, začne glodati, olupek pa odloži na pult. Ko mož to opazi skoči pokonci, jezen nad krivico, ki se mu godi. Kako more poteptati ves njegov trud, pohoditi njegova prizadevanja in ga prezreti. Kje je spoštovanje, kako da se v vseh teh letih zakona še ni naučila osnov v kuhinji, ko bi vsaj malo skrbela za red… Upravičene litanije? Afekt ga je preplavil, ga naglo prehitel in govoril je preden je pomislil.

Ko spregovorimo o partnerskih odnosih, nehote postanemo previdni, medtem, ko se lažje pogovarjamo o ostalih odnosih: o otrocih, starših, prijateljih… Partnerski odnos je prehojena pot dveh oseb, ki sta se našla in odločila za skupno življenje in ki jo je skozi leta oblikovala iskrena ljubezen. Po eni strani je partnerski odnos tisti, ki je varen, kamor se lahko zatečemo s svojimi občutji, je zavetje, kjer smo lahko tisto, kar smo, po drugi strani pa je lahko ravno ta odnos poln neizpolnjenih hrepenenj in bolečine.

'Nočem, da bi se z ženo kregala in raje popustim.'
Ljudje si v večini primerov želimo v odnosih ravnovesja, sožitja ter dobrega počutja. Ustvarjeno ravnovesje - homeostazo želimo ohranjati kar se da dolgo. Vsak konflikt jo lahko zamaje in zatrese, zato se slednjim raje izogibamo in s prilagajanjem, ustrežljivostjo in 'ljubeznijo do drugega (kot sami sebi temu rečemo)' kupujemo mir.
Če bi to delovalo vseživljenjsko in osrečujoče, bi bilo manj nesrečnih zakonov. Na dolgi rok opazimo, da miru nismo uspeli kupiti, čeprav smo zanj že veliko plačali. Volk nikoli ni sit in koza že zdavnaj ni več cela. Na zunaj, v odnosih, stvari le za silo stojijo, v našem notranjem svetu pa se nabira vedno več občutkov nezadovoljstva in negodovanja. Pod vsemi temi občutji pa čepi še bes, ki na vsake toliko časa plane in začne v obliki očitkov ali povzdignjenega glasu opletati naokoli. Pridemo do točke naveličanosti, ko bi zakričali 'Zdaj je pa dovolj tega!'. Na površje zavesti pronicajo vprašanja, zakaj vedno jaz popustim in se umaknem.

Odločitev za odnos in poroko je en največjih preobratov v človekovem življenju. Kot zapiše Katarina Kompan Erzar v svoji knjigi Skrita moč družine, postati par nikoli ni samo obred ali ritual, še manj pa praktično vprašanje preselitve in skupnega življenja, ampak zelo kompleksen proces odločitve za rast in spoznavanje samega sebe ob drugem. Ko pridemo do tega, da je poroka nekaj s čimer si želimo potrditi našo zvezo, ni mala stvar in na to smo lahko ponosni. To je lep in vesel dogodek, ki pa temeljito poseže v dve že obstoječi družini, saj vsaka izgubi enega člana, rodi pa se nova mlada družina. Solze sreče in žalosti so tako razumljive ob poročnem slavju.

V terapiji pogosto srečujemo pare, ki pridejo s pritožbo, da partner dela nekaj narobe in želijo, da se moteče vedenje spremeni ali vsaj izboljša. Pri tem se tudi prvotni ''krivec'' oglasi s svojimi pritožbami, očitki in zamerami. Hitro se lahko ujamemo v krog obtoževanja in užaljenosti, ki ga terapevti skušamo prekiniti. Predstavljajmo si primer, kjer moški pride iz službe, in ne želi pogovora, rad bi se ''le spočil''. Partnerica pa ga pričakuje, povedala bi mu o svojem dnevu, prav tako pa si želi slišati, kako je dan preživel on, kako mu je uspelo predavanje, pogovor s šefom ali kaj se je dogovoril glede dopusta... Lahko si predstavljamo zaplete, ki temu sledijo. On redkobeseden, odrezav in nejevoljen, ona prizadeta in z prepričanjem, da se premalo pogovarjata, ter da se počasi oddaljujeta drug od drugega.
Spreminjati drugega bi bilo tako enostavno: on naj se le začne pogovarjati; ona naj ga le pusti pri miru tiste pol ure.

Kako se prepiramo, kaj nas vodi v prepire in kako lahko izstopimo? Prepiri s partnerjem so vedno boleči in prej ali slej se vsak par znajde na točki, ko postane v odnosu manj varno in ko se partnerja srečata z vprašanji: »Kaj se je zgodilo? Kam je šla najina ljubezen?« Vzorci prepirov se kažejo v treh oblikah vedenja: iskanje krivca, zahtevanje – umik ali kritiziranje – branjenje in umik – umik.

Ples je umetnost. Je izražanje in zabava. Za nekoga, ki ples vzame zares, je to lahko način življenja. Plesalec preko plesa izraža svoje notranje občutke in deli svoj svet navzven. V vsakem gibu lahko prepoznamo čustvo – telo govori o neki zgodbi in doživljanju plesalca. Kar se dogaja v duši nekoga, se izrazi skozi njegov um in navzven preko govorice telesa. Gledalec lahko brez besed ve, kaj plesalec želi sporočiti: morda je to sreča, veselje, smisel, samota, lepota, strah, skrivnost, hrepenenje, živost, bolečina…

Kadar se mlada družina ali mlad par odloči živeti pri starših, je vzrok za tako odločitev največkrat ekonomski. Nakup novega stanovanja ali hiše je v današnjih razmerah skoraj nemogoč podvig, ki zahteva finančno sodelovanje vsaj dveh generacij in dolgoletno odrekanje zaradi plačevanja kreditov. Čeprav vsi, vključno s starši mladega para, vemo, da življenje na podstrehi, v kleti ali polovici hiše ni idealna rešitev, je pogosto edina.

Mlad par je zaradi vsega naštetega prisiljen živeti na način, ki ni povsem v skladu z njegovimi pričakovanji in potrebami. Hkrati tako življenje nehote povzroči dodaten pritisk, ki ga ni mogoče vsak dan sproti razrešiti in se o njem pogovoriti. Spodbudi lahko občutek ujetosti, nemoči, frustriranosti in prikrite jeze, ki sčasoma preraste v trajni vir nezadovoljstva in konfliktov. Lahko si mislimo, kaj v takih razmerah pomenijo »dobronamerni« nasveti in manj dobronamerne pripombe staršev, tašč in tastov, bratov in sester, ki največkrat te stiske ne razumejo. Morda se bodo starši, ki jima nudijo streho nad glavo, počutili izkoriščane, čeprav si tega ne bodo priznali.