Kadar se mlada družina ali mlad par odloči živeti pri starših, je vzrok za tako odločitev največkrat ekonomski. Nakup novega stanovanja ali hiše je v današnjih razmerah skoraj nemogoč podvig, ki zahteva finančno sodelovanje vsaj dveh generacij in dolgoletno odrekanje zaradi plačevanja kreditov. Čeprav vsi, vključno s starši mladega para, vemo, da življenje na podstrehi, v kleti ali polovici hiše ni idealna rešitev, je pogosto edina.
Mlad par je zaradi vsega naštetega prisiljen živeti na način, ki ni povsem v skladu z njegovimi pričakovanji in potrebami. Hkrati tako življenje nehote povzroči dodaten pritisk, ki ga ni mogoče vsak dan sproti razrešiti in se o njem pogovoriti. Spodbudi lahko občutek ujetosti, nemoči, frustriranosti in prikrite jeze, ki sčasoma preraste v trajni vir nezadovoljstva in konfliktov. Lahko si mislimo, kaj v takih razmerah pomenijo »dobronamerni« nasveti in manj dobronamerne pripombe staršev, tašč in tastov, bratov in sester, ki največkrat te stiske ne razumejo. Morda se bodo starši, ki jima nudijo streho nad glavo, počutili izkoriščane, čeprav si tega ne bodo priznali.
Odslej se bodo vsi prilagajali drug drugemu in se bolj ali manj uspešno pretvarjali in se prepričevali, da bo treba pač potrpeti. Toda ta občutja se bodo samo kopičila. Zlasti bo ta situacija neprijetna, če bodo za nastalo ozračje krivili tistega partnerja, ki je prišel k hiši, češ da bi bilo v njihovi družini vse v redu, če bi bil drugačen ali drugačna. Tu se ne smemo slepiti: tako pripisovanje vseh težav osebi, ki ima z domačo družino komaj kaj skupnega, je znak hudih konfliktih odnosov v domači družini, poleg tega pa jim ta oseba služi za izražanje nesprejemanja in zavračanja, ki so se mu prej samo izogibali.
Namesto v ekonomsko in praktično najboljšo rešitev se bo življenje v prizidku tako spremenilo v življenje v baraki, za katero si vsi želijo, da bi bilo čim krajše in bi ga lahko čim prej pozabili. Kaj storiti v primeru, ko je bilo v to »barako« že vloženo veliko denarja in truda, ki ga zdaj nihče več noče videti in ceniti? Kaj storiti, če se zdi, da življenje mlade družine zaradi tega poka po šivih in bo vsak hip razpadlo?
Rešitev ni enostavna, toda edina pot iz te situacije je dolgotrajen proces, ki zahteva neprestan pogovor in medsebojno odprtost, kajti tako bosta mlada lahko spoznala, kaj doživljata in zakaj o tem tako težko spregovorita, kaj občutita drug ob drugem in kaj je zanju najbolje. Pri tem je najbolj pomembno, da v pogovoru ohranita spoštljiv odnos drug do drugega in poskušata spregovoriti res o vseh plasteh doživljanja, tudi tistih, za katere bi sama raje videla, da jima jih ne bi bilo treba čutiti.
Na primer, da svojega partnerja doživljata kot nesposobnega, sebičnega, hudobnega, kot nekoga, ki se ne bo nikoli spremenil in se tudi ne more spremeniti, ali celo noče spremeniti. Nadalje, da se prezirata, zaničujeta, da se jima zdi, da je partner vir vsega slabega, da je slab oče ali mati, da se v službi prilagaja in je pretirano ustrežljiv, da ga vsi izkoriščajo, ona oziroma on pa se ne zna postaviti zase in podobno. Taka doživljanja so izredno neprijetna za vse, ne samo za tistega, ki je njihova tarča.
»Saj generacije večinoma kar shajajo«
Tako opisovanje razmer doma ali v zakonu se tudi nam, ki smo samo opazovalci, največkrat zdi pretirano. Saj vendar niso vse družine take, saj generacije večinoma kar shajajo druga z drugo, si rečemo, s čimer hočemo povedati, da je tudi za nas tak začarani krog neznosen in bi najraje videli, da bi se čim prej presekal. Bistveno je, in to bi morali imeti ves čas pred očmi, da v taki situaciji nihče nima prav, da vsi samo izgubljajo svojo energijo in svoje življenjske priložnosti s tem, da živijo v stalnem strahu in prikritem nezadovoljstvu. Še dolgo se bodo spominjali tega, kako hudo jim je bilo pod skupno streho, dokler »je bil ta in ta še živ«, ali »dokler se nismo preselili«, pri čemer bodo nakopičeno nezadovoljstvo in frustracijo odnesli s seboj v novo stanovanje ali novo hišo.
Spor je zrcalo odnosov
Kadar skupno življenje dveh generacij preraste v spor, bodo na dolgi rok vsi poraženi. Spor samo zrcali razmere v odnosih obeh generacij zakoncev. Prva ima namreč za seboj že kar nekaj skupnih let in sporov, pa tudi kar nekaj uspešno rešenih nalog (na primer ustvarjanje nove družine, starševstvo, kariera, gradnja skupnega doma), medtem ko je par druge generacije še svež in je komaj izgubil čar romantične zaljubljenosti, kar pomeni, da nima veliko izkušenj in da je prehodil kratko pot skupne rasti. Para sta pred težko nalogo in ne ve se, ali bo reševanje te naloge obe generaciji povezalo ali ne, saj gre za povsem različni nalogi.
Ovrednotiti svoje starševstvo
Vsekakor bo morala starejša generacija na novo ovrednotiti svoje starševstvo. Odgovoriti si bo morala na naslednja vprašanja:
- Ali naju je starševstvo povezalo ali ne?
- Ali lahko drug drugemu iskreno rečeva, da sva dobra starša?
- Ali naju na otroke veže dolgoletno prijateljstvo ali ne?
- Ali sva še vedno obremenjena s krivdo, da za otroke nisva storila dovolj?
- Kaj nama pomeni odhod najinega otroka od doma in njena/njegova nova zveza ali poroka?
- Se zavedava, da bova zdaj živela samo še drug z drugim in da bo to nehote prineslo na plan željo, da bi bili otroci še vedno z nama?
- Ali si lahko priznava, da jih pogrešava in sva izgubljena, žalostna, osamljena?
Utrditi vez med mladoporočencema
Na drugi strani bo tudi mladi par moral najti odgovore, ki bodo pomenili utrditev njune vezi na povsem nov in izviren način, ki ga bo treba šele utreti.
- Kaj doživljava ob svojih starših in ali lahko o tem govoriva iskreno drug pred drugim?
- Kaj za vsakega od naju pomeni odhod od doma?
- Kdo naju v tem razume, spremlja, nama pomaga?
- Ali naju je strah začeti nanovo in tvegati popolno neodvisnost?
- Kaj bi taka neodvisnost pomenila za vsakega od naju in kakšne talente ali sposobnosti bi prebudila v nama?
- Kaj naj drugi razume pri meni, da ga bom začutil/a kot nekoga, ki mi je naklonjen, me spoštuje in je sočuten do mene?
Priložnost za srečanje s seboj in z Bogom
Pred obema paroma (ni pa seveda nujno, da gre za par, saj je kdo lahko odšel ali umrl) sta torej nalogi, ki presegata preprost trening v komunikaciji ali meditiranje in hojo po naravi, čeprav so vse te dejavnosti koristne.
Najbolj pa koristi partnerjema občutek, da je njuno življenje projekt, v katerem kljub težkim tekmam zmagujeta, da njuno življenje prinaša vsakemu od njiju več svobode, samozavesti in več priložnosti za iskreno srečanje s samim seboj in z Bogom. Navsezadnje živimo v njegovi hiši, ki je brez prizidkov.