Šrcd

        

Ko (kronična) bolezen potrka na vrata

Kadar je človek zdrav, ne razmišlja vsakodnevno o tem, kako je blagoslovljen, da se mu s telesom in posledicami bolezni ni potrebno ukvarjati. Pravzaprav zdravje sploh ni stvar, o kateri bi (vsaj večina ljudi) zares poglobljeno razmišljala. Kako naše telo deluje, kako se odziva, kaj mu paše in kaj ne – to je nekaj, kar je samoumevno in ne potrebuje dodatne nege. Vsaj tako si mislimo. Kaj pa se zgodi, ko na vrata potrka bolezen? Kaj se v tistem trenutku zgodi s človekom, ki je soočen s situacijo, na katero ni bil pripravljen? Ko se mu zamaje dojemanje sveta in sebe v njem, ko kar naenkrat nič več ni tako kot je bilo doslej?

Sam pojem »kronična bolezen« opisuje bolezensko stanje telesa, ki se ponavlja in je neozdravljivo oziroma ni jasnega vzroka za nastanek bolezni. Oseba bo z diagnozo kronične bolezni soočena do konca življenja, vendar za večino kroničnih bolezni danes že obstajajo načini zdravljenja, ki lajšajo simptome bolezni oziroma je njihov cilj remisija (stanje umirjenosti bolezni in odsotnost simptomov). Vsaka kronična bolezen v življenja posameznika vnese veliko sprememb, z njimi pa pride tudi veliko različnih občutkov. Pri tem je zelo pomembno tudi, da se izognemo besedi bolnik, ker s tem človeku odvzamemo vse ostale dele njega samega in ga izenačimo z njegovo diagnozo.
Oseba s kronično boleznijo je soočena z močnimi in intenzivnimi občutji, ki zaznamujejo dojemanje nove realnosti, v kateri so se znašli. Sama diagnoza bolezni odigra veliko vlogo pri soočanju, saj ime, ki ga pridobijo za svoje bolečine in bolezensko stanje telesa, prinese olajšanje – končno se je pridobila potrditev, da je v resnici nekaj narobe. Istočasno pa do človeka pride spoznanje, da je izgubil svoje zdravje, da je prej mogoče še obstajala možnost, da je vse le v glavi in da bodo simptomi izzveneli. A žal se z diagnozo ta cilj za vedno izgubi. Občutki nemoči dobijo nove razsežnosti in se povežejo z občutki izgube, izdaje in krivice. Življenje za osebo z boleznijo nikoli več ne bo enako, ne glede na to, ali oseba dobi uradno potrjeno diagnozo ali ne. Nič lažje namreč ni ljudem, ki uradne diagnoze nikoli ne dobijo oziroma je njihova diagnoza takšna, da ni zdravila, ki bi spravil telo v stanje remisije (npr. fibromialgija, kjer se lahko uporablja različna zdravila, a ta pogosto ne pomagajo).

Občutek, da se je izgubilo nekaj, kar je bilo prej samoumevno, zamaje dojemanje sveta in občutek varnosti, ki ga oseba ima o svojem okolju. Svet kar naenkrat ni več enak, v njem nisi več varen, storjena ti je bila krivica. Oseba zlahka izgubi vero v dobro, s čimer se pri vernih ljudeh mnogokrat na kocko postavi tudi vera v boga. Občutek krivice je velikokrat tako močan, da sebe dojemajo le še kot žrtev okoliščin ali nepredvidenih posledic, na katere ni vpliva. »Kaj sem naredil, da se mi je to zgodilo? Ali sem sam kriv? Če bi le naredil to in to, bi danes bilo lahko vse drugače…« Dokler se vztraja v občutku »biti žrtev«, je nemogoče začeti s fizičnim zdravljenjem bolezni, kaj šele s čustvenim zdravljenjem posledic bolezni.

Ker z boleznijo človek izgubi kontrolo nad svojim telesom in se mu prebudijo občutki ogroženosti, je pomembno, da razvije mehanizme soočanja, ki so za nadaljnji potek zdravljenja konstruktivni in osebo z boleznijo pomirjajo. Ni smiselno, da se bolezen porine nekam v ozadje bivanja s tem, da se jo ignorira ali se živi naprej tako, kot da se ne bi nič spremenilo. Lastno preteklost in svoje delovanje v njej si je potrebno priznati in si ovrednotiti tisto, za kar menimo, da je lahko doprineslo k slabemu počutju. A vztrajanje s preteklimi vzorci obnašanja, ki smo jih razvi(ja)li, onemogoča zdravljenje. Patološko, daljše vztrajanje z vprašanji »kaj če«, se lahko nadaljuje v ohranjanje vloge žrtve, v lažen občutek kontrole, ki ga oseba tako obupano želi dobiti nazaj. Takšno vztrajanje vodi tudi v nesprejemanje bolezni in v njeno zanikanje, kar navadno še poslabša potek bolezni in postavlja omejitve življenju, ki je pred nami. Zanikanje se lahko sprevrže v nekonstruktivne mehanizme soočanja z boleznijo, ki na dolgi rok naredijo več škode kot korist. Naj bo to pretirana pazljivost pri hrani (občutja panike, če hrana ni pripravljena po lastnih standardih, odrekanja, diete, ortoreksija), pretirano udejstvovanje s športom (važen je samo še »zdrav duh v zdravem telesu«, »če bom športal, bom pa zdrav!«) ali celo zatekanje v religiozne prakse (nezdravo predajanje bogu in izmikanje lastni odgovornosti do bolezni), vse to je beg pred soočanjem z novo realnostjo, ki zahteva prilagoditve in sprejemanje odgovornosti zase. In čeprav odgovornosti za bolezen navadno ne nosimo sami, smo odgovorni za to, kako se bomo z njo spoprijeli.

Kot pomemben korak zdravljenja kroničnih bolezni (ali ostalih bolezenskih stanj), tako dejanskih, fizičnih simptomov, kot tudi čustvenih ran, ki nastanejo, je izžalovati svojo bolezen. S pojavom bolezni se namreč zbudijo nezaupanje vase in v lastne zmožnosti, zmanjša se naša samozavest. Posledice nesprejemanja in nesoočanja z boleznijo lahko vodijo v izoliranost, depresijo, panične napade in osamljenost, vse to pa stanje bolezni navadno še poslabša. Proces sprejemanja bolezni, ko se človek pomiri z nastalo situacijo in sprejme svojo bolezen kot del sebe, je tesno povezan s procesom žalovanja. Pogosto je to proces, ki traja več let.

Bolezen tako postane partner, ki sicer ne vodi njegovega življenja, žal pa nanj neizprosno vpliva. Zanikanje bolezni ne pripelje do remisije ali obdobij, ko je ta manj aktivna, čeprav se nam lahko kdaj tako zdi. Pripelje pa do občutka, da nas bolezen vodi in je (pre)velik del življenja. Kar zanikamo, še ne pomeni, da ni tam. Dokler tega procesa ne zmoremo, bomo nenehno držali lažne niti nadzora v svojih rokah in se trudili narediti vse možno, da bi se počutili kot da nismo bolni, kot da bolezen na nas nima vpliva in da se »mi ne damo«.

Odkriti lastno vrednost, ki se ni zmanjšala zaradi bolezni, ampak se je v lastnem dojemanju sebe le predrugačila, je tisto, kar ločuje »zdravega bolnika« od osebe, ki se še ni soočila s svojo boleznijo. Kako do tega priti, mora žal vsak ugotoviti sam in ni univerzalne rešitve ali nasveta, ki bi to pot olajšal, pomembno pa je (vz)gojiti občutek, da si še vedno človek, ki zmore, zna in je vreden in da nisi nič manj od vseh, ki so zdravi. Naučiti se in si dovoliti biti srečen. Najti tolažbo v drugih, se povezovati z ljudmi okoli sebe, in se obrniti k bogu, če to nudi tolažbo. Predvsem pa si je pomembno dati dovoljenje, da kdaj česa preprosto ne zmoremo in da je tudi to del življenja.

Ključne besede: Žalovanje, Osebna rast