»Ne prenehamo se igrati, ker smo prestari. Ampak se postaramo, ker se prenehamo igrati.«
- Kdaj ste se zadnjič za maškare našemili?
- Kdaj ste nazadnje z otroki igrali igro, ob kateri ste se spontano, dolgo in glasno smejali?
- Kdaj ste nazadnje kaj ušpičili (v prijateljskem in razigranem vzdušju)?
Nevroznanstvene raziskave razkrivajo, da je igra osnova emocionalnega sistema in bistvenega pomena pri razvoju otroka in ustvarjalnosti pri odraslih in učenju. Svobodna in nestrukturirana igra je zdrava in dejansko bistvenega pomena za pomoč otrokom pri doseganju pomembnih emocionalni in kognitivni razvojnih mejnikov kot so: obvladovanje stresa in krepitev odpornosti. Igra pa ni ključna le za otroke; zdi se tudi, da ustvarja kognitivne koristi za odrasle. Igra je povezana z našim nagradnim sistemom. To je v možganih povezan s sproščanjem dopamina, ki olajša vzpostavitev in konsolidacijo novih nevronske poti, ki so pomembne za ustvarjalnost (nove povezave) in pomnilnik (trajne povezave).
Dolgo let sem delal v eni izmed ljubljanskih glasbenih šol in s profesorji smo se vedno potrudili, da smo za pusta hrusta pripravili kakšno skupinsko masko. Ta pustni torek je vendarle drugačen od vseh ostalih formalnih torkov in na moje presenečenje smo le redki ta torek dojemali na ta način. Včasih sem imel celo občutek, da sem jaz čuden, ko se za pustni torek našemim. Nedolgo nazaj sem v eni izmed znanstvenih revij prebral zgornji sestavek in začel sem zelo razmišljati o tem, kako je igra – neko sproščeno vzdušje, ki vodi v razigranost, res ena komoditeta tega našega zahodnega sveta. Vse je zelo resno;
na avtobusu ljudje gledajo zelo resno,
v službah so ljudje zelo resni,
v šoli je snov zelo resna stvar,
zakon je postal zelo resna stvar,
vzgoja mora bit tako zelo resna, da je že malo smešna.
Vsi smo v naših srcih mali otroci, ki si želijo tekati bosi po jutranji rosi in se poditi po gozdu res brez skrbi – kakšna znanstvena fantastika boste rekli. Pa vendar se mi zdi, da smo šli v tej naši odraslosti res malo predaleč. Nihče več ne žvižga, nihče več ne poje, ko se premikamo gledamo v tla ali poslušamo muziko, ko sedimo gledamo v svoje telefone in sploh ne opazimo življenja, ki gre mimo. Zadnjič sva se s hčerko na sprehodu za trenutek ustavila, zaprla sva oči in sva samo poslušala kaj vse se dogaja medtem, ko sva zaposlena z gledanjem. Kakšna predstava. Kdo bi si mislil, da se vrane tako smešno oglašajo... Še danes pa se nasmejim, ko jih poskuša s svojim glasom posnemati. Nihče nam ni ukradel našega življenja. Ni velikih bratov in stricev iz ozzadja. Če jih vidite ali slišite prosim, da jih pozdravite še v mojem imenu. Smo samo mi, ki imamo polno kontrolo nad tem kako bomo danes začeli in končali dan. Ja, včasih nas je strah ali pa smo jezni na ta svet in potem mora res vse biti tako resno.
Pa vendar.
Tudi zima ne kaže več svojih zob
– vrane se cel dan derejo-
vsak dan pa je priložnost, da spustiš malo sonca v srce –
kdo ve – morda ga kaj posije tudi nazaj.