Zakonski odnos je več kot življenje pod isto streho in plačevanje skupnih položnic. Ljudje smo socialna bitja, ki za svoje dobro počutje in razvoj potrebujemo bližino in stik z bližnjim. Iskanje bližine pa običajno ni nekaj samodejnega, kar bi se lahko v paru razvilo samo po sebi. Potreben je zavesten trud in ohranjanje hrepenenja po bližini.

Pojmovanje odnosa je v zadnjih stotih letih doživelo neverjetno transformacijo. Pred stotimi leti smo zanikali ne samo pomen odnosov, ampak celo odnos sam. Za časa Freuda oz. pod vplivom freudizma, je bil odnos degradiran na nivo zadovoljevanja nagonskih potreb. Odnos sam po sebi ni obstajal, ampak je šlo samo za stik, ki ga je posameznik vzpostavil z drugim, izključno za zadovoljevanje lastnih potreb. Sledila so dolga obdobja, kjer se zaradi vpliva biologističnih teorij in psihoanalize, človeška narava ni smatrala kot bistveno relacijska.

V prvem delu tega prispevka, smo začeli razmišljati o vplivu izkušenj v primarni družini in strahu pri vstopu v nove odnose. Sedaj si oglejmo še nekaj drugih temeljnih čutenj, ki nam lahko povzročajo težave v odnosih.

KO ME VODI SRAM

Posameznik, ki v odnose vstopa s sramom, prihaja iz družinskega okolja, kjer nikoli niso bile postavljene jasne meje, kar pomeni, da nikoli ni mogel vedeti kaj sledi, kaj je naredil prav in kaj narobe. Tudi če je danes nekaj prav, ne pomeni, da bo jutri to isto dejanje obravnavano enako. Otrok v tem sistemu je bil nezaščiten in mnogokrat postavljen v vlogo reševanja starševskih konfliktov.

Znanost je ob porastu uporabe mlečne formule in druge dopolnilne hrane ter ob upadu izključnega dojenja intenzivno raziskovala (in še raziskuje) vrednost materinega mleka in odkrila izjemen čar narave ženskega telesa – kako edinstveno hrano proizvaja za novorojeno dete. Ob tem so spoznavali tudi psihološki pomen dojenja, oziroma vpliv dojenja na razvijanje stika med materjo in otrokom in močno povezanost dojenja z izgrajevanjem materinstva.