Vsak izmed nas si nekoliko po svoje prestavlja, kaj pomeni družina, kakšne so njene naloge, vloge in kako odnosi v njej vplivajo na razvoj posameznika.
Družina kot sistem posameznikov, je za razvoj otroka, mladostnika izjemno pomembna. V družinskem okolju se posameznik oblikuje, tu nastaja njegova identiteta, pridobiva si posamezne navade in prepričanja, ter oblikuje pogled nase in na svet. Družina je torej temeljna celica, iz katere se razvijemo.
Lahko bi rekli, da odnosi v družini iz posameznika naredijo človeško osebo, po drugi strani pa mu, sicer v skrajnih primerih, prav tako lahko skrhajo občutek dostojanstva, ter vanj naselijo občutek nevrednosti.
Žal živimo v svetu, kjer primeri, ko nekoga v polnosti razvrednotimo, ga ponižamo in vanj naselimo občutek nevrednosti, niso redki. Vedno znova lahko v medijih poslušamo grozodejstva povezana z družinskim nasiljem, zlorabami, ter nemoralnimi dejanji, ki jih človek prizadene sočloveku. Vse družine otroku ne zmorejo nuditi dovolj dobre podlage ki bi omogočala zdrav razvoj otroka. V teh družinah se ne more izoblikovati varen prostor in čustveno varna navezanost. Kadar v družini otroku ni omogočen zdrav razvoj, kadar odnosi niso nekaj prijetnega, varnega, takrat govorimo o nevarni navezanosti, kar v grobem pomeni, da starši svojih občutkov ne znajo ali ne zmorejo ubesediti.
Neizgovorjena občutja pomenijo, da je otrok zaradi zunanjih dejavnikov primoran nekatera čustva tlačiti v sebi, zaradi strahu pred starševsko jezo ali občutkov krivde. Kadar se takšno ne sprejemanje otrokovih občutkov ponavlja, to vpliva na njegovo identiteto. Tak posameznik se bo vseskozi bal dela lastne notranjosti, hkrati pa so ta občutja, ki jih tlači v sebi, zelo nevarna. Nevarna so zato, ker nismo v stiku z njimi, jih ne prepoznamo in jih ne zmoremo kontrolirati, kar pomeni, da nas lahko presenetijo (npr.: nekontrolirani izbruhi jeze, nezmožnost razreševanja konfliktih situacij, slaba komunikacija, ki pogosto kasneje povzroča veliko škodo v partnerskih odnosih, ipd) Vse to lahko vodi do psiholoških težav in nervoz.
V mladostništvu, ki je že samo po sebi zahtevno obdobje, zaradi vseh bioloških, fizioloških in čustvenih sprememb, ki jih povzroča razvoj možganov in možganskih procesov, pa takšno ravnanje lahko povzroči tudi krizo. Mladostnik, ki se že tako obremenjuje s svojim izgledom, sprejetostjo in svojimi občutki, je pod velikim pritiskom. Način, kako bo vstopal v nove odnose, pa je odvisen od oblike navezanosti in izkušenj, ki jih nosi iz svoje družine. Iz družinskega okolja prenaša tudi sposobnost zavedanja lastnih čustev, zmožnost regulacije občutkov in samo - pomiritve, sposobnost osredotočanja in regeneracije po težkih izkušnjah.
Kadar v družini ni varnega prostora in mama z otrokom ne zmore vzpostavi čustvenega stika, se ni zmožna uglasiti na čustveno stanje otroka in njegove potrebe, otrok mamo občuti kot neodzivno, nekonsistentno ali celo ogrožajočo. Otrok, ki je odraščal ob takšni mami, bo težje prepoznaval lastna čustva in potrebe in bo zato porabil veliko truda in energije za vzpostavitev stika z drugimi.
TEMELJNA ČUTENJA
Poznamo šest temeljnih čutenj: strah, jeza, gnus, sram, žalost in veselje. Ta čutenja so enaka pri vseh ljudeh, med seboj se razlikujemo le po sposobnosti zavedanja le-teh. Ta čutenja nas vodijo, ko vstopamo v odnose. Posameznik, ki prihaja iz okolja, kjer ni bilo varnega prostora, da bi bil slišan in razumljen, bo v odnose vstopal s strahom, sramom, jezo ali žalostjo.
Normalno bi bilo, da se novih odnosov veselimo, da v odnos vstopimo z odprto držo in ranljivostjo. Odprta drža, pomeni, da je posameznik pripravljen tvegati, da je zmožen razširiti svoje meje ter poglobiti izkušnje. Za kvaliteten odnos je pomembna iskrenost, spoštovanje drugega, empatija, odsotnost manipulacije in zvestoba. Posameznik, ki v odnos ne vstopa z veseljem, v odnosu ne zmore tvegani in biti ranljiv.
KO ME VODI STRAH
Kadar posameznik v nove odnose vstopa s strahom, pomeni, da v temelju ni bil deležen pristnega odziva staršev. Za tega otroka se nikoli nihče ni pristno zanimal, nikogar ni zanimalo kaj čuti, kaj razmišlja ali kaj doživlja. V temelju torej ni bilo razvito sočutje, ki ga otrok razvije preko sposobnosti staršev, če so oni slišali njegove potrebe in želje ter so razumeli njegova občutja. Ko odrastejo niso sposobni razumeti svojih potreb, želja in čutenj, prav tako tega niso sposobni prepoznati pri drugih. Velik izziv pri teh posameznikih je, kako razviti sočutje. Pretiran strah, ki ga doživljajo v odnosih jih sili v to, da se izogibajo vzpostavljanju novih stikov, čustveno se zaprejo v svoj svet in izrazito funkcionirajo na razumskem nivoju.
Nadaljevanje sledi …