Šrcd

        

Moj dom in moje brezdomstvo

Mnogi pesniki in pisatelji opevajo dom in besedi nizajo pridevnike toplina, srčnost, lepota, varnost, bližina… Pomembno in naravno je, da nosimo ljudje vsa ta hrepenenja, dobro je, da vztrajamo in se ne naveličamo iskati.
Dom posameznikov v realnem življenju ni vedno pesmica. Običajno je mešanica vseh občutkov, lepih in težkih. Je gnezdo, v katerem se je začelo moje življenje. Dom se zapiše v posameznikovo notranjost tak kot je. Ne zapiše se tak kot bi si želeli ali kot bi bilo najbolj všečno in lagodno.
 
Dom na zavedni in nezavedni ravni, hote ali nehote posameznika močno oblikuje, saj je to naravna zakonitost ljudi. Dom je tako prostor odnosov, ki ga zapolnjujejo misli, rituali, čustva, kar oblikuje vzdušje v njem. Vzdušje, ki smo se ga napojili v lastnem gnezdu in ki je oblikovalo naše telo in naš notranji svet je naše izhodišče za življenje. To je naš notranji start. Lahko nizek ali visok.

Dom je v nas vraščen, zakoreninjen in je del nas. Sodobna nevroznanost utemeljuje z vsemi fiziološki biokemijskimi procesi in drugimi naravnimi zakonitostmi moč primarnih odnosov na oblikovanje našega tkiva in delovanja telesa. Moj dom je postal del mene, je moja zgodovina in me spremlja v sedanjosti. Ni namen puliti in ruvati ali pa skrivati nadležnih občutkov, saj se tako le na novo ranimo in si odvzamemo možnost polnejše zadihati. Funkcionalnejše je nasloniti se na svoj 'notranji dom' in uporabiti informacije iz lastnega notranjega sveta in telesa za kompas. Umetnost je povezati koščke sebe v celoto. To pa vodi v soočanje z vsemi odrinjenimi deli znotraj samega sebe. Postati enovita oseba, ki se zaveda in opazi sebe, svoje drže in vloge v odnosih, je pot sprejemanja in soočanja tudi težkih občutkov.
 
AS54

Občutek da sem ostal brez topline lasnega doma, brez povezanosti in pripadnosti me vodi v bolečino. Biti nesprejet, izoliran in odrinjen govori o brezdomstvu. Brezdomstvo ni omejeno le na berače in klošarje ampak smo vsi do neke mere brezdomci. V neki točki smo ostali brez doma – brez potrebne pripadnosti, pozornosti, topline… Starši nas niso uspeli v nekih točkah razumeti in začutiti. Določeni deli nas samih niso bili pospremljeni s sočutjem. Morda so bili celo obsojani ali zlorabljeni. V nas ostajajo prezrte in neovrednotene potrebe. Zato nas soočanje z domom vodi tudi po poti lastnega brezdomstva.

Več ko sprejmemo odgovornosti za naš notranji svet, bolj ko ga začutimo in ozavestimo, bolj lahko mi postanemo sočutni s sabo in našo bolečino. Tako lahko vodimo in usmerjamo lastno življenje. V nasprotnem primeru nas nepoznana občutja spodnašajo in usmerjajo na način, kot si ne želimo, pa se nam kljub temu dogaja. Ostajamo ujetniki bolečine in grenkobe ali zamer, pa se te ujetosti in zvezanosti dostikrat še zavedamo ne.

Ni nam treba ostajati v drži brezdomstva, saj lahko gradimo v sedanjosti odnose, v katerih se učimo in tvegamo biti ljubljeni in ljubiti. Narediti se ranljive nas razbremeni notranjih ujetosti in nam daje možnost srečati se s sabo in drugimi. Ranljivost je tvegana drža, ki pa prinaša v nas same iskrenost in pristnost. Je način, kako lahko svoje občutke nepripadnosti in neljubljenosti usmerimo funkcionalnejše in sočutnejše. Za naše veselje in veselje drugih je vredno.

Ključne besede: Čustva