Otrok, ki odrašča v ne varnem okolju polnem zlorab in zanemarjanj, mora razviti ogromno načinov obrambe, s katerimi lahko čustveno in telesno preživi. Obramba otroku pomaga da preživi, žal pa sočasno tudi onemogoča celosten telesni in čustveni razvoj. Pomembno se je zavedati, da vsak otrok razvije svoje obnašanje in ne smemo si domišljati, da s tem ko vemo kaj je otrok doživel, vemo tudi za vse posledice v njegovem doživljanju sveta. To nam lahko pove le otrok in zato je potrebno veliko zanimanja za njegov svet. V spodnjem odlomku bom na kratko predstavila katere so možne posledice doživljanja travm v otroštvu ter zakaj otroci, ki so doživljali travme, kljub temu, da pridejo v varno okolje rejniške družine, ne zmorejo zaupati odnosom okoli sebe. Obenem pa berite z zavestjo, da je vsak otrok edinstven in nosi svoje doživljanje sveta znotraj in zunaj njega.
Težko si je predstavljati, kako bi lahko otrok, ki je ob svojih starših doživel ponavljajoče se travme, razvil varen odnos navezanosti, saj ko je rabili tolažbo ob doživljanju stiske, tam ni bilo nikogar, ki bi ga potolažil, zato se v nevarnem okolju ti otroci naučijo zanesti le nase. Naučijo se, kako poskrbeti zase in kako regulirati svoja čustvena stanja. Zato razvijejo obrambne mehanizme, ki jih zaščitijo pred ponavljajočim se razočaranjem, kar pa nosi posledice na njihovo duševnem zdravju (ADHD, močni čustveni izpadi, depresija, strah, disociacija). Če je bil otrok zlorabljen v lastni družini je njegova najboljša pot preživetja disociacija, saj druge (boj ali beg) nista učinkoviti v zmanjševanju ponavljajoče bolečine. Disociacija pomeni, da se je otrok zmožen mentalno popolnoma odmakniti od trenutne realnosti in nima izkušnje sedanjosti, kar mu omogoči, da ne začuti sedanje bolečine. Zavestno se ne zaveda ne terorja, ki se dogaja okoli njega ne telesne bolečine. Ko so otroci varni v rejniških družinah je disociacija še vedno nezavedna strategija, ki jo uporabljajo predvsem takrat, ko so pod stresom. Čisto običajna razočaranja lahko vodijo do disociacije, kjer se zdi, kot da otrok sanjari ali pa reagira z nekontroliranim izpadom besa in se kasneje tega resnično ne spomni. Popotnica, ki jo otroci iz ne varnih okolij prinesejo v rejniške družine, je tudi stalen vdor preteklih izkušenj, rejniki pa velikokrat pripovedujejo tudi o nepredvidljivih radikalnih obratih razpoloženja. Posledice travme se odražajo tudi na čisto telesnem nivoju. Otrok, ki je bil zlorabljen v domačem okolju ima mnogokrat težave pri fiziološki regulaciji (izločanje, hranjenje in spanje). Pogosta posledica je tudi zelo močna reakcija na fizično bolečino; možen je tako močen izpad in/ali odsotnost občutka za bolečino. Otroci, ki so doživeli ponavljajoče se travme, pogosto izkusijo bes kot jezo, teror kot strah in obup kot žalost. Prav tako imajo težave pri reguliranju pozitivnih čutenj, saj jim navdušenje, veselje in izkazovanje ljubezeni povzroči izkušnjo precejšnjega strahu. Problem travme, strahu in pretiranega dolgotrajnega stresa je, da se vtisne v spomin, kjer ostane kot avtomatičen telesni odziv v prihodnosti.
Če otrok odrašča v nevarnem okolju bo skoraj vso svojo pozornost namenil temu, da se bo zaščitil. Je zelo močno pozoren na kakršenkoli znak nevarnosti, kot je na primer rejnikovo razpoloženje (otrok bo takoj začutil, da je nekdo slabe volje in se temu podredil). Zelo bo pozoren tudi na svoje obnašanje, da ne bi slučajno povzročil kakšnih vzvodov za novo travmo. Ker mora biti tako zelo pozoren na zunanji svet, zunanje znake nevarnosti, nameni zelo malo pozornosti lepim stvarem v zunanjem svetu - na primer ne more se veseliti novih zanimivih izkušenj, se spontano povezovati z drugimi otroki in razvijati domišljijsko igro. Ob vseh nevarnostih tudi ni časa za njegov notranji svet misli, čustev, želj, načrtov in spomina. Najhuje pa je, da otrok v času dogajanja zlorabe, tega zagotovo ne bo prepoznal kot zloraba. Verjel bo, da si je to zaslužil in da je že z nečim starševo obnašanje povzročil on. Torej verjame prepričanje storilca (v teh primerih staršev): če ne bi bil tako slab, neumen, sebičen, se zloraba ne bi zgodila. Ravno te besede starši velikokrat uporabljajo kot povod za nasilje, zanemarjanja, zlorabe. In tako se v otroka naseli veliko sramu pred tem, kar je, oziroma bolj pravilno-kaj mu drugi govorijo da je. Sebe dojema kot slabega, zlobnega in ne zmožnega, da bi jih kdo ljubil. Mnogokrat je njihova notranjost napolnjena s sramom, da ni prostora za nova znanja in zanimanja. Veliko otrok ima zaradi tega težave na učnem področju, pojavljajo se težave z govorom, jezikom in senzorno integracijo. Čeprav si je težko predstavljati, da obstaja še težja pot, je pot, kjer je bil otrok popolnoma spregledan, zanemarjen tako v fizičnem kot čustvenem smislu, še težja. Tu otroci ne morejo razviti nobenega občutka zase, saj se na njih ni nihče odzival-ne negativno ne pozitivno. To se večkrat zgodi pri zelo depresivnih starših, ki ne zmorejo slišati otroka in so otrokove potrebe popolnoma spregledane (ne nahranijo otroka vedno, ko pokaže, da je lačen; ko otrok joka, ga nihče ne potolaži; ko otrok vpije, da bi pritegnil njihovo pozornost oz. vsaj kakšen odziv, tega odziva ni). Zato se ves čas sprašujejo, kdo sem, kako bom zmogel, imam to rad, sem varen ter ne zmorejo prepoznavati, česa si zares želijo, kdaj so veseli, žalostni in navadijo se, da jim je vse v redu.
Kaj pa, ko se travma konča? V nevarnem okolju otrok ni imel varnosti, nikamor se ni mogel obrniti, prav tako pa je nehal verjeti v to, da se bo travma sploh kdaj končala. S tem, ko se je zanesel le nase in ne na odraslo osebo, si je zagotovil varnost in tako tudi rejnikom ne zaupa, da bodo poskrbeli za njegovo varnost. Otroci rejnikom ne bodo zaupali zlahka, saj se bodo želeli zaščiti. In tu lahko govorimo o pojavu zablokiranega zaupanja. Zablokirano zaupanje pomeni, da se bodo otroci telesno in čustveno zaščitili pred tem, da bi jim še kdo prišel blizu in jih ponovno prizadel. Čeprav se navzven morda zdi, da so se otroci navadili na življenje v rejniški družini, le malo rejnikov govori o tem, da se otroci zares pustijo potolažiti, ko so v stiski ali da si zares upajo biti ranljivi, ko jim je težko. Več jih govori o tem, kako močno se pokaže otrokova kontrola predvsem takrat, ko otrok doživi frustracijo. Ko je ranjen, ne pusti nikomur zraven. Vpije, meče stvari okoli sebe in ljudi okoli sebe potiska stran ter govori, da jih ne mara. In to je zablokirano zaupanje ob čemer je tudi rejnikom težko, saj večkrat poskušajo priti do otroka, otrok pa jih potiska stran. In to je težko zdržati.
Otrok, ki se mu je več let dogajala krivica, pa v resnici potrebuje prav in le to-da se nekdo dovolj dolgo zanima zanj, da mu nekdo da potrditev, da je vreden ljubezni in da je mnogo več, kot le dejanja, ki jih naredi. Da je vreden zato, ker je človek ter da so za dejanja v njegovi preteklosti odgovorni le odrasli. Ni lahko, vendar je varno navezanost možno vzpostaviti preko radovednosti in sprejemanja otrokovega doživljanja sveta, igrivosti, ki da otroku vedeti, da je odnos več kot vse težave s katerimi se sooča ter velike mere sočutja. To je možno doseči in lepo je videti primere rejniških družin, kjer se otroci lahko zanesejo na rejnike in jim resnično zaupajo.