Živimo v zelo nenavadnem času…. svet se je ustavil, da bi se preprečilo širjenje Korona virusa. Niti v sanjah si nismo mogli predstavljati, da se lahko čez noč zgodi kaj takega. Zdi se, kot bi se preselili v znanstvenofantastični film, saj so ulice prazne, trgovine izpraznjene, fizični stiki na distanci, obrazi prekriti z maskami, … svet se spreminja v karanteno, kjer vsak od nas ostaja doma, da bi pomagal sebi in drugim. Naši utečeni življenjski ritmi so se obrnili na glavo in med nami najbrž ni človeka, ki se ga nastala situacija ne bi na tak ali drugačen način dotaknila.
Kdor si je želel, da bi bil lahko več doma, več s svojimi otroki, z družino, da mu ne bi bilo treba vsak dan znova zgodaj vstajati in hiteti po mnogih opravkih,… ta ima lahko od stanja pandemije in karantene tudi nekaj dobrega.
A med nami živijo tudi ljudje, katere je to stanje prisililo ostati za štirimi stenami doma, ki v resnici to ni. V hladnih in odtujenih odnosih, kjer so odnosi ne-varni, je skupno življenje lahko pravi pekel. Izogibanje – ne virusu, pač pa čustveno ali/in fizično nevarnemu sočloveku, postane najpomembnejša skrb na nekaj kvadratnih metrih površine skupnega bivanja. Še toliko težje je otrokom, ki se pred strupenim vzdušjem sedaj ne morejo umakniti v šolo, k vrstnikom, na igrišče, …
Ko se je v naš svet prikradel virus, smo sprejeli vrsto ukrepov, da bi se pred njim zavarovali, da ga ne bi sami širili naprej, tudi znanost pospešeno išče cepivo proti njem. In prav z držo ukrepov proti virusu, bomo potegnili vzporednico z ukrepi proti nasilju – torej, kako se zavarovati pred njim ter kako nasilja – četudi nehote, ne širiti naprej in kako ga izkoreniniti iz naše družbe.
Zavarovati se pred nasiljem terja od nas pogum in odgovornost. Ni lahko prekiniti in oditi stran iz takega odnosa; žrtev doživlja občutke nemoči, strahu, krivde, saj nasilje »igra na karte« moči, nadvlade, ustrahovanja, izsiljevanja, manipuliranja. Žrtev običajno potrebuje veliko časa in žal tudi bolečih izkušenj, da ugotovi, da ni z njo nič narobe, da to, kar doživlja, ni normalno, ne zdravo, ter da lahko zavaruje sebe oziroma, da mora zavarovati svoje otroke. Pri tem ji lahko pomaga en zdrav odnos in družbena klima, kjer dobi čustveno podporo, pomoč, zlasti pa informacijo, da je nasilje nesprejemljivo, ona pa pomembna in dragocena. Vedno, tudi v teh dneh so žrtvam na voljo telefonske linije, svetovalci, ki pomagajo v takih situacijah ter varne namestitve, kamor se lahko umaknejo pred nasiljem.
V naslednjem koraku nas čaka vprašanje, kaj lahko vsak od nas naredi, da »virusa« nasilja ne širi naprej – da svojih morebitnih stisk, nezadovoljstev in frustracij ne regulira s prenašanjem na druge, šibkejše od sebe, npr. na otroke, starejše, bolne, na podrejene, na tiste zaposlene, ki se v teh dneh trudijo, da naše življenje teče naprej, … Dostojanstvo bomo ohranili s stikom z lastno stisko (da si bomo priznali, da nam je težko) in s prevzemanjem odgovornosti za to stisko (kaj lahko v tej situaciji vendarle naredim dobrega). Prav pomiritev in sočutje do sebe omogoči tudi sočutje do drugih in ustvarjanje prijaznejše družbe.
In prav tu, pri sistemskem pogledu na družbo, se bomo ustavili ob zaključku našega razmišljanja: kako nasilje izkoreniniti iz naših odnosov? Odgovor je relativno preprost: preventiva oz. »cepivo« proti nasilju je namreč ljubezen in sicer od prvih trenutkov otrokovega življenja dalje. Ljubezen in sprejemanje bitja, ki se rodi v ta svet, popolnoma dovzeten, gnetljiv in v celoti odvisen od odraslih, ki ga dobijo v svoje roke. Če otrok skozi odraščanje ob svojih stiskah, frustracijah, joku, vedenju in čustvovanju, ki je sicer za starše po nekih zunanjih, obče sprejetih normah »neprimerno« dobiva od odraslih sočuten, pomirjujoč, razumevajoč, čustveno in fizično varen odziv, potem se v svoji odrasli dobi za reševanje svojih težav nikoli ne bo posluževal nasilja. V njegovih možganih bo namreč prav preko izkušnje sočutne starševske drže izoblikovana nevronska pot, ki bo doživljanje neugodnega dražljaja ali občutka procesirala preko pomiritve in treznega razmišljanja do ustrezne drže. Ker v sočutnem starševstvu ni nasilja, grobosti, pogleda na otroka kot izkoriščevalca, hudobneža, nesposobneža, … se iz majhnih otrok razvijejo topli, odgovorni, iskrivi, sočutni odrasli ljudje – popolnoma »precepljeni« s prejeto ljubeznijo, ki jo nato v odraslih odnosih širijo naprej v svoje družine, odnose, družbo.
Vsak dan znova smo povabljeni h grajenju varnega zavetja doma in tam do nadaljnjega tudi ostati.
Dr. Tatjana Rožič
zakonska in družinska terapevtka, supervizorka in svetovalka na programu Informacijski in svetovalni programi za žrtve nasilja, ki ga sofinancira MDDSZ