Otroci so v prvi vrsti darilo za starše, na katerem piše rokuj nežno'. Tisti, ki verjamemo in vidimo, kako nas bližina z drugimi osreči, nudimo bližino tudi otroku. Spremljamo ga, hrabrimo, potrjujemo in mu pomagamo izreči tisto, česar še sam ne uspe. Skušamo mu dati temelj, na katerem bo pisalo 'moj si, rad te imam'. Dati otroku občutek pripadnosti in dobrodošlosti je izrednega pomena. Otrok za svoj zdrav razvoj nujno potrebuje toplino staršev. Potrebuje starše, ki bojo tam zanj, ki so sposobni empatičnosti in ohranjanja nežnosti, tudi ko je težko. Vse to pa ne izključuje postavljanja mej.
Ko imamo dojenčka, je vse kar potrebuje v smeri čustvovanja in zlivanja z mamo ali očetom. Otrok se doživlja z mamo eno in po naravi tu ni nobenih mej. V njegovem razvoju pa se začne že pred drugim letom prebujati sram, ki otroku govori, da je drugačen, da je mama druga oseba in kot taka na momente otroku tuja. Otrok začne opažati da z mamo ni eno, kar je zanj zelo stresno. Mamin in očetov trud za ohranitev stika z otrokom je takrat izrednega pomena, da se otrokova notranjost tako lahko razvija enovito. Otrok postaja vedno bolj svoj z vedno bolj svojimi mislimi in svojim čustvovanjem. Postaja ločena in samostojna osebnost. Na tej poti smo mu lahko v pomoč tudi s tem, ko mu povemo, kaj je dobro in kaj ne. Otrokova narava je torej tista, ki začne risati meje. Ti si mama, jaz sem tvoj otrok.
Otrok lahko rani sebe in druge, v fizičnem in čustvenem smislu, zato je dobro, da mu pomagamo zarisati meje osebnosti tudi s tem, da mu povemo, kje se konča njegov svet in se začne moj svet. Da mu sporočimo kaj so moja čustva, kaj jaz doživljam in kaj je njegovega. Tako mu pomagamo prepoznati meje njegovega sveta. Kadar me udariš me zaboli in mi to ni všeč; Če mečeš hrano po tleh mi je hudo.
Meje zavarujejo otrokov svet pred posledicami ter mu dajo varnost in sproščenost v zdravih okvirih. Gre pravzaprav za jasno strukturo, ki omogoča zdrav razvoj. Postavljanje mej ne pomeni, da postaneš do otroka grob, siten, da začneš groziti in žugati s kaznimi. Ni potrebno da postaneš nasilen in prekineš stik z otrokom. Kako lahko postavimo meje zelo učinkovito brez omenjene navlake?
Za sporočila je dobro da so jasna, vendar ne groba. Z otrokom ohranimo stik, kljub svoji razočaranosti, jezi ali zadregi. To pomeni, da moramo ob otrokovih prekoračitvah zdravih meja ali dogovorov najprej začeti pri sebi, se osredotočiti nase, in se šele nato obrniti na otroka. V nasprotnem primeru lahko na otroka le prelijemo svoj notranji gnev. Kadar torej otrok prekorači meje oz. dogovore, smo starši v položaju, ko je pomembno, da ohranimo zdravo strukturo – meje. To ohranjanje meja in strukture je pomembno, saj njihovo rušenje ni dobro za otrokov razvoj. Stvari, ki nas vznemirijo je dobro, da jih torej prepoznamo pri sebi, najdemo za njih prave besede in jih tudi izrečemo.
Vsekakor bomo drugače postavili okvir, ki je za otroka varen, dvoletniku kot desetletniku in nato najstniku. Ker se deklice odzivajo drugače kot dečki bomo upoštevali tudi naravo spola in drugače ohranjali strukturo pri enih kot drugih. Okviri ali meje morajo vedno upoštevati otrokovo naravo in ne smejo biti zgolj nekaj izumetničenega ali izmišljenega s strani staršev. Take meje so sicer neiskrene, nepristne in postanejo zatežene. Otroku jih lahko le vsiljujemo in vcepljamo, a jih bo le s težavo ponotranjil, razumel in upošteval. Imeti morajo torej zdravo logično osnovo in upoštevati naravo otroka. Slednje pomeni, da razumimo potrebe otroka preden postavljamo omejitve. Npr: deklice se rade pogovarjajo, dečki radi mečejo kamne, mahajo s palicami, brskajo po pesku, deklice se rade češejo in preoblačijo, fantje so radi zunaj v naravi in nimajo obstanka pri mirnem sedenju, deklice rade sedijo za mizo in rišejo, pišejo, barvajo… Torej ne bomo od dečka pričakovali, da bo popoldne presedel za mizo, če ga ves čas vleče ven; ne bomo deklici ustavili igre s punčkami in špangicami iz strahu, da ne bo 'zafnana' in ji vsiljevali neke meje, ki niso skladne z njeno naravo.
'To boš naredil, ker sem jaz tako rekel! Jaz sem tvoj starš in že vem kaj je zate dobro! Kaj se pa upiraš! Ne jezikaj!'… so stavki, ki kažejo na starševsko stisko in nemoč. Otroku ne dajo razlage, zakaj naj tako ravna, zato se otrok lahko le notranje upogne, ne more pa tega vzeti za nekaj dobrega in iskrenega.
Pri postavljanju mej gre torej za pomoč otroku pri zarisovanju njegovih zunanjih in notranjih okvirov. To pa lahko dosežemo le če otroka čutimo, ga skušamo razumeti in upoštevati in če pri vsem skupaj tudi ob njegovem neodobravanju ne izgubimo stika s sabo in njim in se ne prelevimo iz starša v dreserja.