Šrcd

        

Prevzeti odgovornost za svoj čustveni svet

Vsak posameznik razvija že v rosnih letih način rokovanja s čustvi in to prinaša v nadaljne odnose. Gre preprosto za fiziologijo in osnovno zakonitost učenja in delovanja naših možganov. Poleg mnogih odnosov pa je zakonski odnos enkraten prostor in poligon, kjer se lahko čustveni odzivi in možgani na novo in funkcionalnejše zmodelirajo. Odvisno je predvsem od posameznika v odnosu.

Zakonski odnos je prostor, kjer se odpirajo mnoga občutja. Z lepimi ni težav, z grdimi pa nobenemu ni prijetno, zato je zelo naravno, da bi se jih radi znebili. Ker je sozakonec najbolj pri roki, doleti to največkrat njega. Grajanje in zlivanje greznice na sozakonca pa je krivica za oba, saj si nihče tega ne zasluži in ne želi. Kaj se pravzaprav zgodi?
Ljudje imamo vsak svoja občutljiva področja, kjer smo zaznamovani z neizžalovanimi krivicami. Sozakonec se običajno dotakne teh področij, a najbrž nam na neustrezen način. Vendar za nas dolgoročno ne bo rešitev, da čakamo na to, kako bo on pritisnil na naše gumbe in kolikokrat ter kako se bomo branili, ampak kako se mi aktivno lahko srečamo z občutji, ki se takrat prebudijo v nas. Gledano z vidika razširitve čustvene palete in vnosa barvitosti v naše življenje, nam dela sozakonec uslugo. Omogoča nam, da se soočimo z lastnimi občutji, z občutji, ki smo jih zdavnaj nerazrešene potisnili vstran. Večina sicer ob tem 'ko mi žena vleče živec' ne čuti hvaležnosti… Kot otroci s težkimi občutji nismo mogli ob odraslih starših preživeti ali pa so bila nedovoljena ('Kaj se pa tok jeziš? Kaj pa cmeriš? Zdaj je pa dovolj javkanja! Ne bodi taka reva! Ne izsiljuj! ...'). Seveda imamo legtimno pravico, da od sozakonca pričakujemo spoštovanje in človeškost, hkrati pa je še pomembneje, kaj bomo mi naredili s svojim odzivom, z odzivom našega telesa, z občutji, ki so se prebudila. Kako lahko lastna občutja povežemo v svojo zgodbo življenja, kako jih lahko umestimo, razumemo, poimenujemo in sprejmemo, kot del našega življenja, naših možganov, našega telesa. Kako jih sprejmemo kot del naše preteklosti in sedanjosti.

otok
Čustva, ki nam jih iz naših globin pomaga potegniti sozakonec in pred katerimi že mnogo let bežimo ali jim vsaj želimo uteči, postanejo resnično naša, ko jih poimenujemo, jih doživimo in se nehamo pred njimi braniti. Uspeh je, ko jih uspemo izreči pred sabo in pred drugim v zavesti, da so naša. Pomeni, da smo si jih začeli lastniniti in jih sprejemamo kot del sebe, del svoje narave. Ne iščemo več krivca v svojem sozakoncu ampak jih umestimo tja, kamor resnično sodijo.
Sozakonec bo v naših očeh lahko postal res mož ali žena, ne pa kozel in butelj, saj ga ne bomo doživljali več tistega, ki nas ogroža in je izvor vsakodnevne teže. Globoka osamljenost, ponižanje, razočaranje in strahovi so del naših možganov, del naše primarne preteklosti, ki je usidrana in vraščena v nas. Gre za občutja iz preteklosti, ki se odpirajo v sedanjih odnosih. Bolj zdravo in ustreznejše ter bolj pošteno bo omenjena čutenja locirati v primarne odnose, saj izvor globokih težkih občutij v nas ni trenutni odnos s sozakoncem.
Ko začutimo našo globino z vsemi neprijetnimi usedlinami dobimo del sebe nazaj. Spoznamo, kdo resnično smo, kaj vse je del nas. Kar smo na novo začutili oz. s čimer smo uspeli stopiti v stik znotraj nas samih, pa lahko začnemo tudi usmerjati in funkcionalnejše vpletati v naše sedanje odnose.
Za marsikoga pot skozi trnje do zvezd.

Ključne besede: Osebna rast