Ko so se s karanteno zaprli vrtci, smo se starši majhnih otrok soočili v vprašanjem, kako se organizirati – ostati doma, kombinirati delo in varstvo, se morda pri tem izmenjevati s partnerjem. Vsaka družina se trudi najti svoj način, kako se organizirati, da lahko poskrbi za otroke. Prav tako pa ta situacija za vsako družino prinaša nekaj novega na čustvenem področju – kako to doživljamo, s katerimi občutki, stiskami se soočamo. Lahko smo se »dovoljenja«, da preživimo več časa skupaj z otroki, na nek način razveselili, pogosto pa take spremembe spremljajo tudi skrbi, strahovi in stiske – kaj početi, kako zdržati, kako bomo zmogli, kako si organizirati delo, ...
V teh dneh, tednih so možnosti za običajne aktivnosti, ki jih imajo otroci radi, precej okrnjene. Dragoceno je, da je na spletu in drugod dostopnih veliko izvirnih idej, kaj z otroki lahko počnemo, ko nam že nekako zmanjka idej. Glavna »sestavina« vsake aktivnosti, igre oz. preživljanja časa z otroki na sploh, pa včasih ostane neimenovana. To je čustveni stik. Tako preprosto in naravno, pa včasih prava umetnost. Ali ste kdaj opazili, kako se odziva otrok, ko smo ujeti predvsem v lastnih skrbeh in mislih ter od otroka nekaj želimo? Otrok v dnevni sobi sestavlja kocke, mi se pa ukvarjamo s tem, kaj bi skuhali za večerjo, da bi bilo malo drugače, kot vse dni prej, da bi otroci jedli in bi bilo po možnosti zdravo pa še v trgovino nismo šli že nekaj dni ... Izza pulta sprašujemo, ali bi otrok jedel mlečni riž ali polento in ni odgovora. Še enkrat, nič. Spet, nič. Nestrpnost se veča, dokler ne postanemo že jezni in gremo k otroku, ki s tistimi velikimi očmi pogleda gor, njegov pogled pa govori, da otrok ne sledi situaciji, načim idejam in načrtom. Če pogledamo z druge, bolj prave strani - mi nismo tam, kjer je otrok. Ni treba, da otrok sledi nam, ampak je prava smer, da mi sledimo otroku. Rezultat je zadovoljstvo v nas in v otroku. Ko se na otroka uglasimo, se namreč veliko lažje dogovarjamo in pogajamo. Če gremo nazaj k večerji, šele ko opazimo, »kje« je otrok, (npr. počepnemo k njemu, ga pogledamo v oči) in z zavedanjem, da ga motimo pri igri, dobimo odgovor. Zasedenost z lastnimi stiskami (tudi, če samo izbira večerje) vpliva na kakovost in intenzivnost stika z otrokom. Kadar smo čustveno odsotni, otroka namreč čustveno ne povabimo v dialog, ampak ostanemo nepovezani, vsak na svoji strani. Biti v stiku, kadar je vse v redu in smo zadovoljni, je nekaj zelo naravnega in prijetnega. Težje pa je stik z otrokom ohraniti ali vzpostaviti takrat, ko smo sami pod stresom, utrujeni, zaskrbljeni, preobremenjeni. Potrebno je, da smo v stiku s samim sabo in svojimi stiskami, potem se otroku čustveno lažje približamo tudi, ko smo pod stresom. Če se stresa zavedamo, se lahko pomirimo in otroka kljub temu vključujemo.
Tako kot odraslim, je tudi otrokom med karanteno velikokrat težko. Vsakodnevne stiske izražajo na različne načine. Pogosto več sitnarijo, so nemirni, razdražljivi. Takrat je stik težje vzpostaviti; pravi izziv pa je ohraniti stik z otroki, kadar njihovo vedenje v nas sproža jezo, strah ali občutke nemoči. Pomembno je, da se kot odrasli vsakič znova, ko pride čustveno težka situacija, odločimo za stik - da bomo ravnali kot odrasli, poskrbeli za otroka, mu dali tisto, kar potrebuje in svojih stisk ter težkih občutkov ne prelili na otroka ali še bolj krivično, otroke za svoje stiske celo krivili. Ohranjati čustveni stik z otrokom pomeni , da smo kot odrasli sposobni nositi stiske otrok, zdržati z njihovim jokom, nemirom, slabo voljo, včasih tudi s prav težkimi besedami in izpadi. Če z otroki zdržimo in ohranimo čustven stik tudi v takih situacijah (to pomeni, da smo ob njih, jih ne kregamo, sramotimo, se odmikamo od njih ali jih odganjamo), jim pomagamo, da se umirijo, pomagamo jim najti besede za skrbi, stiske, doživljanja. Včasih je pomiriti in zdržati ob otroku, ki je močno vznemirjen, prav težaško delo – tako fizično, kot psihično. Vendar prav takrat, ko nam je težko in uspemo ohraniti povezanost in sočutje do drugega, sploh do otrok, najbolj rastemo. Karantena je z vsem, kar je prinesla, prinesla tudi čas. Čas, da se nam ne mudi toliko kot prej. Kljub stiskam, če kombiniramo delo in varstvo otrok, je v tem času kakšen zunanji pritisk manj.
Namesto, da le čakamo, da karantena čimprej mine, lahko ta čas lahko v miru izkoristimo za spoznavanje otrok skozi pristen stik in sočutje, hkrati pa tudi za spoznavanje sebe. Vsakič, ko se ob otrocih zmoremo odločiti za stik – tudi, če gre samo za odločitev, da se z otroki prisotno igramo, ne da bi z mislimi odplavali drugam - smo nagrajeni, saj izkušnja prinese povezanost, v težjih situacijah tudi ponos in zadovoljstvo za vse. To je neprecenljiva naložba za zdrav razvoj otrok in naše odnose, saj jih obogati ter jih naredi bolj žive.