Očetovstvo je v teh tednih najbrž pri mnogih osebna tema, ki prinaša veliko radosti in pri mnogih tudi neprijetna občutja – naveličanost, razdražljivost, izčrpanost, tesnobo, napetost in še kaj. Vsakemu očetu se začne, če si le dovoli, odpirati v odnosih z lastnim sinom in hčerko čisto njegova osebna zgodba. Odpirati se mu začne njegov svet.
Odnosi so tokrat toliko bolj postavljeni v okvir pristnosti. Smo taki kot smo in se ne moremo kaj dosti skriti. Če hočemo, da se bo naš otrok ob nas dobro počutil, da mu bo lepo, smo v prvi meri očetje in mame tisti, ki vzpostavljamo prijetno in lepo vzdušje. Dobro in pomembno je, da smo očetje sposobni slišati in opaziti otrokov nemir, naveličanost karantene, pogrešanje drugih odnosov… Očetje lahko s toplo besedo upanja in nežnega vztrajanja, popeljemo otroka v druga občutja. To je očetom pogosto najlažje preko igre ali skupne dejavnosti. Ob tem se odprejo še druge teme. Otrok se v sproščenem vzdušju bolj pusti nagovoriti, spusti nas bližje k sebi. Kar bi bilo pred tem zgolj dopovedovanje ali pridiganje, lahko postane fleksibilna debata, izmenjave mnenj. Otrok se morda v miru zjezi, izrazi naveličanost in drugo, kar ga teži. Da nam bo otrok zaupal in izrazil svojo stisko na svoj način, pa je pomembno, da damo na stran obsojanje, moraliziranje, kritiziranje, pridiganje, očitanje in druge oblike, ki delujejo v nasprotni smeri.
Očetje se pogosto hitro znajdemo v položaju, ko bi otroku dali nasvet, pametno modro idejo. Da oče uspe prisluhniti svojemu sinu ali hčeri in da uspe uzreti njegov notranji svet, pa je pomembno, da prisluhne sebi. Oče, ki prisluhne sebi, svojemu telesu, svojemu notranjemu svetu, bo lahko zaznal, kaj se dogaja. Če oče opazi svojo napetost, svoje vznemirjenje, svoje razočaranje, svojo jezo, tesnobo in naveličanost, potem je na dobri poti, da te vsebine ne bodo letele iz njega naokoli. Hkrati pa lahko oče vse te notranje vzgibe pri sebi uporabi za pogovor z otrokom, ali pa za razumevanje in vzpostavljanje čustvenega mostu z otrokom. Dosti bolj na mestu bi bil tako naprimer kakšen stavek v smeri jeze, razburjenja, naveličanosti… 'Si že naveličan karantene? Kaj te najbolj jezi? Koliko si pa zdaj vznemirjen od ena do deset?' Pomembno je, da oče uspe prepoznati svoj čustveni položaj, da uspe razbrati, kaj se z njim samim navznoter dogaja. Pomembno je, da vstopi v dialog s sabo. Krasno je, če ima ob sebi ženo, s katero se lahko pogovori in prečuti, kako mu je.
Očetje smo odgovorni za lastno čustveno higieno. Če uspemo poskrbeti zase, da smo v dobri koži, bomo lahko otrokom nudili oporo in bližino v teh, za otroke in za odrasle nič kaj atraktivnih časih. Poleg pogovora z ženo ali prijeteljem, so nam v pomoč tudi narava, molitev, dobra knjiga… Očetje rabimo nekaj kvalitetno preživetega časa zase, ko se sestavimo in zberemo svoje misli. Ta čas si moramo vzeti in ga v dnevu poiskati. Naveličani in razburjeni bomo težko doprinesli k lepim in sproščenim odnosom. Očetje le tako lahko nudimo varnost. S svojo umirjenostjo, prisotnostjo in sočutno držo.