Šrcd

        

Živeti

Če hoče naše življenje dobiti pravi izraz in obraz, ga moramo začeti živeti na način, kot bi si želeli. Dostikrat pa sploh ne vemo, kaj bi radi, kaj si želimo ali pa se bojimo začeti živeti na nov način. Ohranjamo stare pristope do samega sebe in drugih, čeprav slutimo ali celo vemo, da to ni to.

Živeti na polno oz. polnovredno je gotovo želja vsakega. Mnogim uspe, nekaterim ne. Pojem sicer ni izmerljiv z naravoslovnimi metodami, a posameznik, ki je zadovoljen in srečen na tem svetu in v svoji kože, že ve.

Živeti polnovredno pomeni vključiti vse svoje kotičke. Pomeni začutiti sebe v svojih niansah, v svojih prijetnih in težkih občutjih. Ostati povezan s samim sabo in iti v odnos z drugim. Biti prisoten z globino svojega srca ob drugem.

Ljudje smo živa bitja, ki pred bolečino in težo zbežimo in se umaknemo. To je normalen in naraven odziv. Bolečini se želimo ogniti. Sicer prirojen način, pa vendar neustrezen za osebno rast in za odnose. Vsak posameznik ima možnost, da si pusti bolečino spustiti skozi telo, jo začutiti in izžalovati. Ima možnost postaviti se v odnos z bolečino. Dokler jo izrinja in se ji izmika, ga bolečina vodi, v odnosu z njo pa lahko se igra obrne. Dokler bolečina obvlada posameznika je zanj ali za okolico utrujajoča.

S težkimi občutji se lahko naučimo zdržati, živeti in jih sprejeti, kot del nas samih, kot del našega življenja. To je spretnost, ki se jo lahko priučimo. Pravzaprav gre za odkrivanje in spoznavanje globin nas samih in naše preteklosti. Stvari, ki jih še nihče ni prestregel in ovrednotil, bodo dobile besede in tako izgubljale moč. Teža, ki je še nihče ni začutil in z njo zdržal, postane vzdržna.

Če uspemo tudi ta del našega sveta začutiti, smo na dobri poti, da dobimo izgubljeni del sebe nazaj. Ni potrebe, da ostane del nas samih opuščen star rudnik. Iz teh globin lahko privre veliko iskrenosti in sočutja s samim sabo. Ranljivost, ki se prebudi, nas dela pristne pred sabo in drugimi. Osramočenost se umakne pred ponosom. Dostojanstvo se prebudi, ko postanemo dostojni do samega sebe, do vseh kotičkov, na katere nihče še ni pomislil in jih začutil.

Mnogi sebe najlažje začutijo prav v iskrenih in varnih odnosih. Kjer je prostor za smeh in solze. Ko sebe upamo izpostaviti in zastaviti. In potem spoznamo, da smo zelo lepi in da tudi nam pripada polnost življenja in odnosov. Smemo živeti!