Otrok za svoj zdrav notranji razvoj nujno potrebuje mamo. Brez mame je zgubljen, notranje razklan in neuravnovešen. Ker se otrok v prvih mesecih življenja doživlja z mamo kot eno, se brez nje težko razvija notranje urejeno. V stiku z njo doživlja sebe kot enega, kot celega in kompaktnega. Mama je tista, ki se odziva na njegove potrebe, kar v njem utrjuje občutek sprejetosti in varnosti. To ga vodi v notranjo skladnost. Rečemo lahko, da otrok, ki je z mamo v stiku, lahko razvije zdrav občutek do sebe.
To zlivanje otroka z mamo v njegovem razvoju prekinejo občutja, ki naravno vzniknejo pri otroku na plan in mu omogočijo, da se osamosvaja. Sprva so to občutki stiske, ob ločitvi z mamo, ko ne uzre njenega obraza. Mama, ki to zazna uspe otroka zopet umiriti in v njem utrdi občutek, da na svetu ni sam, da je nekdo z njim.
Frustracije so del vsakega odraščanja in same po sebi še ne pomenijo notranje skrunitve, če je ob otroku oseba, ki ga sprejme, se z njim poveže in ga tako umiri. Otrok, ki ob stiski ostane sam, ostane s to stisko sam in zato tudi frustriran. Otrok se sam po sebi ne nauči premagati stiske, saj sploh nima te sposobnosti, zaradi nezrelosti lastnega biološkega aparata (možgani, žleze…). Torej za umiritev nujno rabi zunanjega, ki je tega že sposoben in ima to možnost že razvito. Zato otrok, ki je prepuščen samemu sebi in je izoliran, postaja notranje neumirjen, negotov in zanemarjen.
Otrok ki izgublja stik s starši in postaja vse bolj zanemarjen in osamljen ne bo nikoli razvil resnične samostojnosti. Naučil se pa bo, da v svetu ni oseb, na katere bi se lahko obrnil in bi ti stali ob strani, da ni ob njem ljudi, ki bi mu bili pripravljeni v stiski ponuditi roko. Naučil se bo, da mora zase poskrbeti sam, a hkrati nase vzel celotno breme osamljenosti, nevrednosti, neljubljenosti in zanemarjenosti. Na ven bodo morda res znali taki otroci hitro poskrbeti zase, ne bodo izpadli scrklani in jokavi, ne bodo zahtevni, bodo prilagodljivi, po hitrem postopku odgovorni, 'zreli' in še kaj. Kaj pa njihov notranji svet? Navznoter bodo nestanovitni, nesamozavestni, brez občutka pripadnosti in sprejetosti. Zato samostojnost, ki jo vidimo na zunaj, še ne pomeni resnične notranje samostojnosti. Zunanja samostojnost je pri takih otrocih rezultat odrinjenosti in zanemarjenosti. Zato ni vrlina, če otrok mame ne pogreša, če mu ni hudo ko se razideta…
Otrok, ki mu stojimo ob strani ni razvajen in nesamostojen, ampak je na dobri poti da bo postal v skladu svojo naravo vešč premagovanja izzivov in stresa v življenju, vedel bo, da so ljudje ob njem, da je sprejet in ljubljen. S tako popotnico bo postal oseba, resnično samostojna, samosvoja, z občutkom notranje lepote. Starši, ki sledijo otrokovemu notranjemu svetu, ga pomagajo ubesediti in ovrednotiti, ki spoznavajo njegov notranji zaklad in ga sprejemajo, omogočijo otroku, da postaja s tem kar je in kakršen je enkraten, z občutkom za neprecenljivo vrednost ne le samega sebe, ampak tudi vseh drugih ljudi okoli sebe in njihovega dostojanstva.
Presenetljivo, da ravno taki posamezniki ne bodo ostali mamini sinčki in bodo samostojno odšli v svet.