Šrcd

        

Starševstvo je način življenja

S starševstvom se zaključi abstraktno in teoretično spoznavanje Boga. S tem, da priznamo konkretno božje delovanje v nas, se šele začne pravo duhovno življenje (M. Rupnik).
Starševstvo je čudovito poslanstvo in ne le poklic, ki ga razumemo kot dejavnost, ki jo opravljamo v nekem določenem času in jo tudi zaključimo. Starševstvo je način življenja, je eden od organskih temeljev človekovega bivanja v tem svetu. S starševstvom se spremeni naše celotno delovanje, nikoli več ne moremo biti ne-starši. Vse kar delamo, delamo kot starši in ničesar v življenju nikoli več ne moremo storiti izven tega. Prav tako kot ničesar ne moremo storiti drugače kot moški ali kot ženska, z določenim telesom, sposobnostmi in danostmi. Prežeti smo z močjo in duhovno globino tega, da je Bog po nas podaril življenje novemu bitju.

V starševstvo smo poklicani, tako kot smo bili poklicani v življenje
V življenju ne moremo živeti več poslanstev hkrati. Ko nas Bog pokliče v starševstvo se naša identiteta razvija v to smer in se ne more spremeniti, tudi, če otrok umre, celo, če ga ni. V takem primeru se materinstvo ali očetovstvo razvija prav v tem hrepenenju in čakanju. Tudi pri duhovniških poklicih se razvija starševstvo, ima le drugačno izhodišče.
Tako kot je eden od temeljev naše poklicanosti spol, je drugi starševstvo. Starševstvo z lastnimi otroki nas zaznamuje na poseben način; duhovno, duševno in telesno. Postane organski del nas, naša identiteta. Res je sicer, da nismo cele dneve ob otrocih, da čez dan v službi opravljamo še druge poklice, vendar pa razmišljamo in doživljamo svet okrog nas skozi senzitivnost in odgovornost, ki jo v nas prebudi otrok. Ne moremo kar reči, sedaj ko sem prišla v službo, pa nisem več mama, nisem več oče. Vse delo nehote integriramo v naše osnovno poslanstvo, v življenje z otroki, ki ob nas rastejo, in ki vedno potrebujejo drugačen odziv. Ob njih se vedno učimo in nikoli »ne pridemo do konca«. To pa so sposobnosti, ki so koristne in željene pri kateremkoli delu. Fleksibilnost, občutljivost in rahločutnost, ki jo starši v vsakdanjem življenju ob otrocih razvijamo, nas spremljajo tudi drugod. Tudi v službi se odzivamo drugače, hitreje prepoznavamo stiske, tesnobo, napetosti, nefunkcionalnost in se hitreje in drugače odzivamo. Za večno smo predrugačeni - ob otroku smo se naučili postati senzitivni, rahločutni, potrpežljivi, nežni....

14

Materinstvo in očetovstvo je neposredna in naravna pot, po kateri se zveličamo. Ni nam treba iskati druge poti, ker je ni. Vse, česar se v življenju lotimo, tudi športa, hobijev, druženja..., je drugačno, kot je bilo v času, ko smo še iskali svojo poklicanost - svoj temeljni zakrament. Starševstvo nam pomaga vedno znova vstajati in se poslavljati od tistega, kar ni ljubezen.

Očetovstvo in materinstvo sta tako močna izraza božje ljubezni do nas, da se ju ne da primerjati z ničimer drugim. Starševstvo je milost, pravi pečat, ki se ga ne da ovreči, je brez konca ter vmesnih pavz. Mama in oče si večno, tudi, če svoje otroke zanemarjaš. Noben poljub ljubezni se v nas ne zariše globlje kot prav ta, da Bog po nas lahko ustvarja nova bitja. Prav prek njih nam nenehno izkazuje ljubezen do nas, saj nam stalno trosi milosti, da smo svojim otrokom dobri starši, ljubeči, da stalno ožamo krog svojih pomankljivosti. Otrok sam s svojimi boleznimi, težavami, veseljem, radostmi, stiskami in potrebami v nas prebudi in ozdravi vse tisto, kar potrebuje odrešenje. Samo prisluhniti mu je treba in ostati ob njem. Ob otrocih na ta način vedno bolj postajamo Ljubezen. Bog v nas s tem poljubom, s tem poslanstvom vriše posebo nežnost, rahločutnost, pozornost in ljubezen, ki res ne mine. Širjenje prostora za Ljubezen potrebujemo tako starši kot otroci.

Uglašenost na otroka
Starši smo neprestano usmerjeni na otroka. Ga spoštujemo, upoštevamo njegove potrebe, njegovo nedolžnost, nebogljenost, njegovo zaupanje v nas in hrepenenje po nežnosti, varnosti ter ljubezni, ki je v taki obliki ne more nadomestiti nihče drug. Starševstvo je sveto in duhovno prav zato, ker se dotika žive osebe – otroka. V življenju mame ali očeta ni nobena stvar pomemnejša od njega, ki se je rodil kot čista ljubezen, saj je bil od nje ustvarjen. Otroci to čutijo prek tega, da so starši na njih čustveno uglašeni, da se na njih odzivajo, da so ljubeči in senzitivni. Prav tako čutijo tudi, da se starši neprestano preoblikujejo, da jih vedno bolj čutijo in vedno boljše razumejo.

Starševstvo se neprestano razvija
Sraševstvo se neprestano spreminja, zori in oblikuje. Je način življenja, ki vključuje, dušo, telo in duha. Prežema nas v celoti, in se prav tako v celoti razvija. Bolj ko v nas straših in med staršema ob otrocih raste prostor ljubezni, tem bolj raste tudi ljubezen. Lepota duše pa je prav ljubezen sama. Ta ljubezen postajamo s pomočjo Duha, ki nas stalno poživlja in nam daje življenje. Vse to se nehote in nenačrtovano odraža tudi na našem telesu, ki je svetišče, ki mora biti živo, ki mora fizično otroku zagotoviti in dati začutiti to ljubezen. V naših otrocih je Kristus, oni so učlovečena ljubezen. Po njih se tudi mi spet izkristaliziramo. Počasi odmetavamo stara oblačila in si oblačimo nova.

​​​Vse, kar ostane po nas in kar vstane, je le ljubezen
Konkertno to pomeni, da le toliko, kolikor se kot starši pustimo »poškodovati«, kolikor uspemo v sebi umreti, toliko bomo lahko v novem življenju vstali. V nas se kopičijo znamenja, po katerih nas bodo lahko drugi po vstajnenju spoznali. Tako kot so učenci prepoznali Jezusa po znamenju žebljev, ko smo ga križali, On pa je bil še vedno predan v absolutni ljubezni (M. Rupnik). Rekel je, da tudi če ga mi sovražimo in mu nočemo slediti, nas ima še vedno rad. Ohranil je sebe – ljubezen. Tudi starševstvo je le v starševstvu za vstajenje. Drugačnega ni.

​​​Starši smo veseli in umirjeni
Tako starševstvo je veselo in umirjeno. Je sicer odgovorno in ne vedno lahko, a kljub temu ni trpeče in zagrenjeno. Je sproščeno, zabavno, stalno na preizkušnji in uresničujoče. Je vseživljenjski žur. Otroci to ob starših čutijo, zato tudi lahko verjamejo, da so oni sami ljubezen in veselje.
​​​Hvala Bogu, da starševstvo ni poklic, saj bi nas sicer čakala upokojitev. Tako pa imamo več časa za uresničevanje svojega poslanstva!

Ključne besede: Starševstvo