Šrcd

        

Žalovanje in krivda

Dejstva, da bomo nekoč vsi umrli, ne more nihče prezreti. Rojstvo in smrt se zgodi vsakemu človeku, ne glede na raso, vero, narodnost, status. Vse ostalo vmes je pogojeno.

O rojstvu nam ni težko govoriti. Ko pa beseda nanese na smrt, utihnemo, ker nam je težko, čustva ob tem damo na stran. Pa vendar je smrt in umiranje ter žalovanje del življenja. Dostikrat se vedemo, kot da bomo živeli še stoletja, pa vendar ne vemo, kdaj bo prišla ura slovesa, ko se bomo morali posloviti od življenja.
V življenju se nam slej ko prej zgodi tudi smrt bližnje ali ljubljene osebe. Takrat gremo sami skozi faze žalovanja.

Žalovanje je proces. V svoj življenjski krog moramo vključiti veliko spremembo, ki se nam je zgodila. Poleg izgube moramo v svoje življenje vnesti vsa občutja, ki se v tem procesu dogajajo: žalost, bolečina, trpljenje, jeza, bes, strah, osamljenost. Po tem izkustvu je človek drugačen. Proces žalovanja pomeni, da vsa ta težka čustva dobijo svoje mesto, torej zavedanje in besede. Kot v vsakem procesu velja tudi za proces žalovanja, da ob tem potrebuješ nekoga. Ob nekom je prostor, je varnost, kjer čustva postanejo izgovorjena in manj grozljiva - ker so naša. Ob nekom je potrebno izgovoriti celoten proces, ki se dogaja človeku, ne le travme izgube. To je bistvo!
117
Kaj pomeni neizžalovana izguba? Človek sčasoma postane nefunkcionalen, zelo ozko živeč, brez stikov, čustvovanja prenaša na svoje otroke. Če izgube ne izžaljujemo, se prenašajo iz generacije v generacijo. V določenih družinah se ob družinskem deblu jasno vidijo nepojasnjene ali zgodnje smrti, ki se generacijsko prenašajo. In navadno je ravno v takih družinah smrt tabu. Take izgube najbolj čutijo otroci, ki seveda ne vedo, zakaj se to dogaja, vedo le, da morajo molčati, ker so se tako naučili. To so družine, kjer je čutiti veliko žalosti, krivde, sramu, a o tem ne zmorejo govoriti. Tukaj je potrebno poravnati medgeneracijski dolg, pogledati nazaj, da bo prihodnost otrok lepša in varnejša.

Razmišljanje in sprejetje lastne smrti je za vsakega od nas težka preizkušnja, če ne kar življenjsko delo. Razmišljati o tem, da se bo naše življenje enkrat končalo in sklenilo, nas lahko vodi v obup, strah, tesnobo. In če je strah tisti, ki nas prevzame ob misli na smrt, je pogum tisti, ki nam pomaga ta strah preseči. Pogum v smislu, da sprejmemo smrt kot del življenja, kot nekaj popolnoma normalnega.

Žalovanje ob izgubi bližnjega je skladno s tem, kako povezani so žalujoči med seboj, ali si znajo stati ob strani in se pogovarjati ali pa živi vsak sam s svojo bolečino in žaluje sami. Bistvo žalovanja je sprejeti izgubo in jo vnesti v svoj del življenja. Tako izkušnja ni nikoli pozabljena, pomeni le, da je bolečina čedalje manjša.
Izguba ljubljene osebe in proces žalovanja je težka izkušnja. Človek ob tem doživlja spremembo na vseh ravneh svojega življenja. Čeprav je težko razumeti, pomeni izguba in žalovanje tudi osebni izziv - sprejeti smrt ljubljene osebe in sprejeti lastno smrt. Sprejemanje izziva vodi tudi v soočanje z lastnim smislom življenja.

Kadar človek boleče izgube ne izžaljuje in čutenja potlači, le-ta izbruhnejo v obliki krivde - človek začne obtoževati sebe ali druge in ob tem nikogar ne pusti blizu. Krivda je nekaj izredno težkega. Praviloma se pojavi, ko čutenja niso izrečena. Razlika med zdravo in nezdravo krivdo je ravno v tem, da se zdrava porazgubi, ko osebi rečemo: "Za tega človeka ste storili vse, kar ste lahko in kar ste zmogli. Naredili ste tako, kot ste čutili, da je v tistem trenutku najbolj prav."

Ob nezdravi krivdi pa človek velikokrat odreagira z jezo, zlasti do sebe: "Ne, nisem storil dovolj, lahko bi še veliko več. Vsak dan bi lahko bil ob svoji mami, ona bi si to zaslužila, moral bi narediti vse zanjo in tega si ne bom nikoli odpustil." Ljudje, ki jim v življenju ni bilo dano potešiti hrepenenja po ljubezni, varnosti, sprejetosti in si tega tudi ne priznajo, vsa ta hrepenenja projicirajo na druge in do onemoglosti skrbijo zanje, a obenem doživljajo ogromno jeze in krivde.
Krivda se resnično največkrat obrne proti človeku samemu, ki se zapre vase, ne govori o sebi, se umakne iz odnosov, sameva. Posledično se pojavi depresija, zasvojenosti, zlorabe. Lahko pa se jeza, ki izvira iz krivde obrne proti drugim ljudem.
Potrebno se je veliko pogovarjati, biti v odnosu. Kajti v odnosu smo živi, povezani, čustvujemo in iščemo besede, čeprav je včasih težko govoriti o bolečini, ki spremlja krivdo. In solze ob tem niso nič sramotnega! So odraz ranljivosti in poguma!

Ključne besede: Žalovanje