Skrbi so naš inteligenten odziv in so dobrodošle, ker nam omogočajo, da vnaprej rešimo morebitno težavo. Ravno tako je stresni odziv telesa v nevarnostih nujen za preživetje. Ko pa skrbi postanejo neprestana zaskrbljenost in je naše telo večino dneva v stresnem stanju, pa to lahko vodi v močno tesnobo, nefukcionalnost, izčrpanost in fizične ali psihične bolezni.
V nadaljevanju članka o tem, kako so povezani, pa tudi ne, pojmi »skrbi«, »stres« in »tesnoba«.
Duševna stiska
Obvladovanje jeze – jeza kot pomemben kompas v naših življenjih
V vsakdanjem življenju je jeza pogosto označena kot nekaj negativnega in slabega. Ob besedi jeza se nam lahko porodijo slike ljudi, ki prizadenejo ljudi okoli sebe z neprimernimi komentarji, kričanjem ali celo fizičnim nasiljem. Mediji so preplavljeni z zgodbami o nasilju. Vendar, ali je to jeza? Odgovor je ne. To je nasilje, kar ni isto kot jeza. Nasilje je le ena izmed možnih oblik reakcij na jezo in druga močnejša čustva.
Jeza je v samem bistvu čustvo, ki pa se pogosto pojavi kot reakcija na drugo močnejše čustvo. Primer takega izražanja jeze je npr. mama, ki se razjezi na 6 letno deklico, katero je za las rešila pred drvečim avtomobilom, ker je punčka v trenutku nepozornosti skočila na cesto. Mamina jeza je bila reakcija na lasten močan strah, da bi se deklici kaj zgodilo. Jeza se lahko pojavi tudi kot reakcija na globoko nemoč, osramočenost ipd.
Soočanje s samomorom bližnjega 1
Te visoke in hladne številke ne povedo veliko. Ali vemo, da v krog tistih, ki jih samomor bližnjega prizadene, ne spadajo samo ožji družinski člani, sorodstvo, ampak tudi prijatelji, sodelavci in sosedje? Lahko le zaslutimo, koliko posameznikov se dejansko sooča z izgubo in prizadetostjo. Samomor je dejanje, ki se žal ne konča s smrtjo - ta šele sproži dolgotrajno dramo tistih, ki ostanejo, saj breme umrlega ostaja v omarah in predalih bližnjih, ki so tako obsojeni na dolgotrajna negativna doživljanja večnega vprašanja: ''Zakaj?''.
Soočanje s samomorom bližnjega 2
Občutek izgube povečuje stigmatiziranost in odzivi okolja, kadar so le-ti nesočutni: »Gotovo je bilo kaj narobe.«, »Kako da niso opazili, ni to čudno?«; so pretirano »sočutni« oziroma pomilovalni: »Uboga družina...«, »Ali ni že dovolj hudo? Še to...« ali pa le žalujoči dobijo le vljudnostni molk. Bližnji pogosto nimajo komu zaupati svoja občutja in nimajo pravega sočutnega sogovornika, ki bi znal prisluhniti njihovi žalosti, jo zdržal in razumel. To lahko povzroči zapiranje vase in osamitev. Zmanjša se občutek zaupanja vase in v druge, prav tako se zmanjša stopnja samospoštovanja. Pojavi in poveča se lahko strah pred preveliko »navezanostjo« ali pred vzpostavljanjem odnosov, ki za posameznika s tako izkušnjo niso več varni. Pojavlja se vprašanje: »Kaj če se bo ponovilo?«