V življenju stvari vedno vodijo v neko smer, se k nečemu nagibajo, nas nekam peljejo. In to ne brez nas samih in ne mimo nas. Dostikrat smo v dogajanje in funkcioniranje nas in odnosov okoli nas prisotni na način, da se ne zavedamo našega vpliva in pomena za nastalo situacijo. Doživljamo, kot da sami ne vodimo aktivno dejanj, besed, čutenj ampak se nam kar dogajajo. Imamo vtis, da imajo drugi nad nami moč, kot da stvari določa nekdo drug. Stvarem zunaj nas dajemo veliko moč in pomen. Potek dogodkov, odnosi in nastale situacije nam niso všeč in smo nezadovoljni, pa ne vemo zakaj in v zgodbi ne vidimo sebe kot tistega, ki omogoča ali celo povzroča nastalo stanje.
Pod vrhnjo plastjo je lahko gnojno
Kadar je nek del telesa ranjen vemo, da je dobro, da se čim prej zaceli. Če nastane sprva hrasta, in če se rana celi tako da se ta sčasoma odlušči, kmalu opazimo na mestu mlado zdravo tkivo. Problem pa je, kadar se rana ne zaceli in opazimo okoli nje vnetje. Lahko se zgodi, da je spodaj gnoj. Takrat je dobro, da se gnoj sčisti, saj vemo, da se rana sama od sebe drugače težko zaceli in da bolečina zlepa ne bo popustila. Potrebno je torej odstraniti zgornji sloj, kar zna biti boleče, saj če tako rano oskrbujemo le površinsko, bo učinek takega zdravljenja skromen. Kar je gnojnega je sigurno potrebno očistiti in skrbno negovati, da bi čim prej okrevali. V določenih primerih pa je gnoja toliko, da je treba narediti drenažo, da se rana dlje časa čisti. Tako se rana sčasoma prečisti in pozdravi. Če pustimo gnoj pod površino lahko bolečina vztraja dolgo časa ali pa se zadeva obrne še na slabše. Ob koncu lahko tako ravnanje pripelje do hujših zapletov, ki so težje rešljivi in bolj zakomplicirani.
Obvladovanje jeze – jeza kot pomemben kompas v naših življenjih
V vsakdanjem življenju je jeza pogosto označena kot nekaj negativnega in slabega. Ob besedi jeza se nam lahko porodijo slike ljudi, ki prizadenejo ljudi okoli sebe z neprimernimi komentarji, kričanjem ali celo fizičnim nasiljem. Mediji so preplavljeni z zgodbami o nasilju. Vendar, ali je to jeza? Odgovor je ne. To je nasilje, kar ni isto kot jeza. Nasilje je le ena izmed možnih oblik reakcij na jezo in druga močnejša čustva.
Jeza je v samem bistvu čustvo, ki pa se pogosto pojavi kot reakcija na drugo močnejše čustvo. Primer takega izražanja jeze je npr. mama, ki se razjezi na 6 letno deklico, katero je za las rešila pred drvečim avtomobilom, ker je punčka v trenutku nepozornosti skočila na cesto. Mamina jeza je bila reakcija na lasten močan strah, da bi se deklici kaj zgodilo. Jeza se lahko pojavi tudi kot reakcija na globoko nemoč, osramočenost ipd.
Ranjena samopodoba pri žrtvah spolne zlorabe
Zdrava samopodoba je sestavljena iz pisane palete različnih čutenj in psihičnih vsebin. Samopodoba je močno povezana s samospoštovanjem in samozavestjo. Če imamo o sebi pozitivno mnenje, se dobro počutimo v svoji koži, izgrajujemo močan občutek sreče in vedrosti v življenju.
VARNO OTROŠKO DOŽIVLJANJE
Otroštvo, kjer je prostor za varnost, kreativnost, spontanost in ljubezen omogoča otroku, da ob čustveno zrelih starših lahko čustvuje oz. sooblikuje svoja lastna doživljanja. Tako starši zidajo temelje, da bo otrok lahko doživljal vsa mogoča čutenja, se polno socialno vključeval ter razumel sebe in se zavedal svojih lastnih reakcij.
Bolečina in obup staršev otrok s posebnimi potrebami
Za vsakega starša je pomembno otrokovo zdravje in sreča. Novica, da je otrok prizadet, neozdravljivo bolan ali invalid, pahne starše v trpljenje, ki ga težko osmislijo. V trenutku, ko starši izvedo za novico o otrokovi prizadetosti se jim svet, v katerem so živeli doslej, zamaje. Potrebni so nadčloveški napori, da gredo naprej. V tem svetu ni več opornih točk, ki so jih pomirile do sedaj, ni več gotovosti in občutka varnosti. Njihov otrok je za vedno drugačen. Življenje se ustavi, preplavi ga zmeda in kaos občutij. Novica starše šokira, prestraši in pretrese.
Nihče ni pripravljen na težko razumljivo trpljenje. Vse besede, ki opisujejo čutenja ob obvestilu o prizadetosti ali bolezni otroka, izražajo nepredstavljivo bolečino: »Kot bi me strela udarila v glavo.«; »Porušil se mi je svet.«; »Kot bi mi nož zarinili v srce.«; »Kot da padam v prepad.«; »Kot, da sem stopila v pekel.«, »Sesulo me je.«…Nihče ni pripravljen na soočenje s tako težko preizkušnjo. Nihče si je ni zaslužil. Kako nasilno trešči kruta resničnost v življenje teh družin, razume le nekdo, ki je to doživel sam ali je to doživel njegov bližnji.
Starševstva se učimo od otrok
Noben otrok od staršev nikoli ne bi smel slišati očitkov, da so zanj žrtvovali vse, zdaj jih pa ne posluša …
Starši imajo večkrat občutek, da se je njihovo življenje s prihodom otroka spremenilo v eno samo mučno odpovedovanje, žrtvovanje in nego. Zdi se jim, da zase nimajo nobenega časa, neprespani so, utrujeni, o svojem konjičku lahko le še sanjajo, čaka jih še služba, ki jim pogosto pobere še preostanek energije. Zdi se skoraj nemogoče biti vesel in izpolnjen v svoji življenjski vlogi.
Pravica otrok in staršev do rahločutnosti
Končno so nastopili časi, ko je pretepanje otrok postalo problem. Sprejemati smo morali začeti zakone, ki so bili že ob stvarjenju zapisani v naše starševske gene, pa jim ne prisluhnemo, ne zaupamo in ne sledimo. Preslišimo in zatolčemo naravo, še več, prezremo božje delovanje v nas in gremo svojo pot. Vendar nasilje v kakršnikoli obliki onesrečuje in zarisuje globoke kravaveče rane tako staršem kot otrokom. Prezira vredno je, da ga ovijemo v celofan »vzgojna metoda«, saj je nedopustno, da ga nežna in zaupljiva otroška duša kakorkoli in kadarkoli zasluži.