Vsak otrok si zasluži dobiti občutek, da je sproščen in da lahko vpraša o vsem kar želi, kar ga zanima in da lahko prosi za pomoč takrat, ko česa ne razume in ne zna.
Se učiti z otrokom ali ne?
Vsak otrok si zasluži dobiti občutek, da je sproščen in da lahko vpraša o vsem kar želi, kar ga zanima in da lahko prosi za pomoč takrat, ko česa ne razume in ne zna.
Srečanje z otroki iz Ukrajine
Kaj dela naše življenje srečno in polno?
V življenju hodimo po različnih poteh in gremo skozi mnoge preizkušnje. Nekatere so lepe, druge težke in boleče. Jaz si življenje včasih predstavljam kot slikanje umetniške slike. Slikar si zamisli, kaj želi prenesti na platno in z barvami in osebno tehniko izraža svoja najgloblja čustva, zaznavanje in pogled na življenje. Resno vzame stvaritev in ji posveti ves svoj čas.
Tudi naše življenjsko poslanstvo je cilj, ki mu z vso resnostjo sledimo in ga uresničujemo ter hkrati bogatimo z izpolnjevanjem želja in hrepenenj. Hote in nehote nam pri tem pomagajo ljudje, ki jih srečujemo, če jim le znamo prisluhniti in jih sprejeti.
Nekaj idej, kako naj kot starš spremljam otrokovo glasbeno šolo
Glasbena šola otroku omogoči poleg znanja igranja na inštrument učenje tudi mnogih drugih spretnosti. Otrok se uči vztrajnosti, delavnosti, premagovanja stresa, delovnih navad, marljivosti …
Psihološke posledice prekinitve nosečnosti
Statistika pravi, da slovenska dekleta in ženske vsako leto naredijo več tisoč umetnih prekinitev nosečnosti. Pri tem ne moremo govoriti o “tipični” ženski ali o “tipičnem” splavu: različne so starosti, različna so življenjska obdobja in tudi sami razlogi za splav.
Nosečnost pogosto ni bila načrtovana. Ko ženska ugotovi, da v njej raste novo življenje, jo preplavi silen strah. Morda pri sebi čuti, da je za nosečnost premlada ali prestara, morda partner ni pravi, čas ni pravi, okoliščine niso prave. Ogroženo je urejeno življenje, ogroženi so odnosi, služba, šola. Strah je pogosto povezan tudi z osamljenostjo. Če ženska nima globokega in varnega odnosa s partnerjem, se boji, da bo kot nosečnica zanj nesprejemljiva. Takrat, ko bi najbolj potrebovala, da bo nekdo poskrbel zanjo, bo ostala sama: »Če bom otroka obdržala, me nihče ne bo razumel, vsi me bodo zapustili, vse se bo spremenilo, izgubila bom službo, uničila si bom življenje.«
Smrt otroka in partnerski odnos
Smrt otroka je ena najtežjih izgub, ki lahko doletijo posameznika in povzroči najintenzivnejše in vseprežemajoče žalovanje. Ne glede na starost otroka in ne glede na to, ali je bila smrt nenadna ali pričakovana, je smrt otroka nekaj, kar je proti vsakršnemu naravnemu redu in popolnoma spodkoplje tla posameznika. Otroci naj bi preživeli starše in ne obratno. Pomeni pa tudi izgubo prihodnosti, sanj in pričakovanj, ki so jih starši imeli ob svojem otroku.
Vpliv medsebojnih odnosov na naše življenje
Medsebojni odnosi nas zaznamujejo bolj, kot si mislimo, bistveno vplivajo na naše oblikovanje, na to, kar smo.
Dojenček je odvisen od svoje mame, saj brez nje ne more preživeti. Mama je na začetku življenja ves njegov svet: ona je tista, ki občuti njegov strah, lakoto, žejo in mu te potrebe zadovoljuje. Majhen otročiček izraža svoja čustva, mama pa mu jih pomaga predelovati na način, da ga ne ogrožajo in postanejo zanj sprejemljiva. Ko se ustraši, ga stisne k sebi in mu razloži, da se je le ustrašil velikega psa, da to ni nič hudega; ko je žalosten, ga potolaži … Če otrok ob starših zaradi različnih razlogov ne zmore izražati čustev, to zanj ni dobra popotnica, saj je doživljanje in izražanje čustev potreba vsakega človeka. To, da »fantov ne sme biti strah, da ne smejo jokati«, pomeni, da je prepovedano izražati strah ali da ne smejo izražati žalosti. To pripelje do tega, da kasneje moški pogosto v sebi tlačijo čustva, ki bi jih morali izražati in se na tak način sproščati. Tudi sam sem bil deležen take vzgoje in na žalost sem na tak način vzgajal tudi svojega sina. Z današnjim znanjem bi postopal drugače.
Kako shajati z mladostniki?
Je mladostništvo res obdobje, ki je že samo po sebi za starše na meji sprejemljive zahtevnosti, ki je le stežka ukrotljivo ali pa tako zdolgočaseno, da mladostnika sploh ne opazimo več? Je res samo po sebi umevno, da je to obdobje problematično, in da starši nimamo kaj dosti narediti vse dokler ne zavohamo vonja po pokajeni travi ali po »le treh« popitih pirih?
Kako to, da se starši ne morejo bolj vživeti v mladostnika, v njegovo stisko? Saj gre za obdobje, ko je otrok še posebej na prepihu. Zaznamovano je z mnogimi razvojnimi značilnostmi: hormonske in telesne spremembe, spolna zrelost, razburkano čustveno doživljanje, zagotavljanje mesta med vrstniki, osamosvajanje od staršev ... , ki so naravne, pa vendar ga spravljajo v stisko. Vendar zato še ni problematičen!