Zgodba pripoveduje, kako je v alpinistični odpravi v Himalaji mlada ženska v snežnem viharju izgubila življenje. Doma je pustila moža, 6-letnega sina in 4-letno hčerko. Mož, ki se je odločil, da bo upošteval željo svojega sina, da bi videl »mamino zadnjo goro«, še bolj pa zato, ker je na to pot do zadnje gore vzel tudi tako mlado hčerko, je bil deležen številnih kritik s strani sorodnikov in znancev. Prijatelj zdravnik, ki je šel na to pot skupaj z družino, je povedal, da je po videnju gore, po postavitvi spomina na mamo v bazi in ob očetu, ki je bil ob otrokoma, hčerka lahko rekla: »Mami se je res trudila priti z gore, toda ni mogla, vihar je bil premočan.« Odprava je otrokoma omogočila sprejeti dejstvo, da mame ni več, ter začetek žalovanja.

'Nočem, da bi se z ženo kregala in raje popustim.'
Ljudje si v večini primerov želimo v odnosih ravnovesja, sožitja ter dobrega počutja. Ustvarjeno ravnovesje - homeostazo želimo ohranjati kar se da dolgo. Vsak konflikt jo lahko zamaje in zatrese, zato se slednjim raje izogibamo in s prilagajanjem, ustrežljivostjo in 'ljubeznijo do drugega (kot sami sebi temu rečemo)' kupujemo mir.
Če bi to delovalo vseživljenjsko in osrečujoče, bi bilo manj nesrečnih zakonov. Na dolgi rok opazimo, da miru nismo uspeli kupiti, čeprav smo zanj že veliko plačali. Volk nikoli ni sit in koza že zdavnaj ni več cela. Na zunaj, v odnosih, stvari le za silo stojijo, v našem notranjem svetu pa se nabira vedno več občutkov nezadovoljstva in negodovanja. Pod vsemi temi občutji pa čepi še bes, ki na vsake toliko časa plane in začne v obliki očitkov ali povzdignjenega glasu opletati naokoli. Pridemo do točke naveličanosti, ko bi zakričali 'Zdaj je pa dovolj tega!'. Na površje zavesti pronicajo vprašanja, zakaj vedno jaz popustim in se umaknem.

Odločitev za odnos in poroko je en največjih preobratov v človekovem življenju. Kot zapiše Katarina Kompan Erzar v svoji knjigi Skrita moč družine, postati par nikoli ni samo obred ali ritual, še manj pa praktično vprašanje preselitve in skupnega življenja, ampak zelo kompleksen proces odločitve za rast in spoznavanje samega sebe ob drugem. Ko pridemo do tega, da je poroka nekaj s čimer si želimo potrditi našo zvezo, ni mala stvar in na to smo lahko ponosni. To je lep in vesel dogodek, ki pa temeljito poseže v dve že obstoječi družini, saj vsaka izgubi enega člana, rodi pa se nova mlada družina. Solze sreče in žalosti so tako razumljive ob poročnem slavju.

Veliko otrok ima, ko pridejo v rejniško družino, težave z varno navezanostjo, saj je s svojimi biološkimi starši niso vzpostavili, je pa potrebna za normalen razvoj možganov in posledično tudi odzivov na različne situacije v življenju. Otroci se v svojih bioloških družinah ob vseh zlorabah in zanemarjenosti naučijo zanesti le nase, saj jim izkušnje travm dajo vedeti, da svet ni tak, kot se kaže in tako velikokrat tudi razvijejo velik nadzor nad svojimi čustvi, vsakdanjimi dogodki, nad drugimi ljudmi in so zelo zaprti. Otroci v rejništvu se dojemajo kot individume in so velikokrat osredotočeni le na svoje potrebe, kar jim je v biološki družini pomagalo preživeti. Lahko so očarljivi, prijazni in pomagajo, ko vedo, da bodo nekaj dobili za tako obnašanje. Rejniški starši ob vsem tem vedenju mislijo, da se otrok lepo navaja na nov dom, v resnici pa jih otrok še ne dojema kot nekoga na katerega se je varno navezati, ampak le kot skrbnike. Zelo pogost pojav je tudi, da otroci rejniške starše dojemajo kot tranzitorne objekte, kar pomeni kot nekoga, ki ga lahko hitro zamenjajo.