Konflikti so neizogibni del odnosov in so prisotni tudi v srečnih ter zadovoljujočih odnosih. Vsak par se prej ali slej znajde v konfliktu, vendar se pari razlikujejo v tem kako se s konflikti soočajo ter jih rešujejo. Način, kako se partnerja soočata s konflikti, nam lahko veliko pove o prihodnosti njunega odnosa. Konflikt lahko postane za odnos izredno problematičen, če se v njem pričnejo pogosteje pojavljati določena vedenja, ki so za odnos še posebej škodljiva in parom onemogočajo, da bi konflikte reševali produktivno. Kljub temu, da so konflikti del odnosov, lahko v nas zelo pogosto prebudijo tesnobo, strah ali kakšna druga čustva, ki so pred tem bivala v nas in se jih nismo niti zavedali. Ko ta notranji nemir privre na dan, smo lahko zmedeni, jezni, prestrašeni… Vsi ti občutki povzročijo stisko, zaradi katere se na konflikte odzovemo na način, ki je lahko za partnerski odnos destruktiven. Obstajajo štiri tipi interakcij, ki sčasoma v partnerski odnos prinesejo toliko negativnosti, da lahko postanejo za partnerski odnos usodne. Nekateri jih imenujejo kar štirje jezdeci apokalipse. Običajno se ti štirje jezdeci pojavijo v naslednjem vrstnem redu: kritiziranje, prezir, branjenje, tišina.
Razdor zaradi bananinega olupka
Miren četrtkov večer, skozi okno se še vidi zadnje barve zarje. Mož ravno pospravi kuhinjski pult, zloži krožnike in posodo v stroj, pobriše delovne površine in pri sebi čuti zadovoljstvo nad pospravljeno in urejeno kuhinjo. V tem pride domov žena, vstopi v kuhinjo in si privošči za večerjo banano. Vzame jo v roke, začne glodati, olupek pa odloži na pult. Ko mož to opazi skoči pokonci, jezen nad krivico, ki se mu godi. Kako more poteptati ves njegov trud, pohoditi njegova prizadevanja in ga prezreti. Kje je spoštovanje, kako da se v vseh teh letih zakona še ni naučila osnov v kuhinji, ko bi vsaj malo skrbela za red… Upravičene litanije? Afekt ga je preplavil, ga naglo prehitel in govoril je preden je pomislil.
Domače živali kot priprava na otroka?
Nasilje se začne že pred udarcem
Nasilna dejanja, ki so lahko izražena v nešteto različnih načinih, odtenkih in intenzivnostih, žrtvam puščajo rane in posledice, ki se kažejo na mnogih področjih: na občutku lastne vrednosti, nizki samopodobi, slabših odnosih z najbližjimi, težji povezanosti z drugimi, zdravstvenem in službenem področju, na ekonomski situaciji, itd. Ljudje, ki doživljajo ali so doživljali nasilje, se v svoji stiski pogosto počutijo osamljeni in nemočni. Zakaj je nasilje v družini tako dolgo skrito – ne samo okolici, ampak tudi žrtvi sami? In zakaj nekateri tako dolgo vztrajajo v takšnih odnosih?
Srečno
Ljubezen je nekaj naravnega in lepega, nekaj, kar nam pripada od rojstva dalje in je stalnica, saj nas spremlja vse življenje. Vendar ljubezen sama po sebi ne obstaja. O ljubezni govorimo, ko imamo ob sebi človeka. Ljubezen se rodi, ko smo v iskrenem odnosu. Bolj, ko smo si z nekom blizu, mu zaupamo, se ga veselimo, večja je ljubezen. Več, ko jo dajemo, več je dobimo nazaj.
Poslušni otroci so izgubljeni otroci
Morda smo sami odraščali v družini, kjer je bila poslušnost, ubogljivost in pridnost vrednota ključnega pomena,morda smo ravno mi igrali vlogo poslušnega in ustrežljivega fantka ali deklice, morda smo še danes prepričani, kako ta lastnost otroku pride prav, najbrž pa je v nas prepleteno eno z drugim. Vprašanje je, kakšno ceno smo kot pridni in poslušni otroci morali plačati in jo plačujemo še danes?
Kako iz vrtinca negativnih občutij?
Zjutraj s partnerjem zabredeva v konflikt, ko planirava, kaj bo kdo postoril popoldne; odpreva stare pereče teme, kdo je za kaj odgovoren. Začneva se obtoževati in nikamor ne prideva v pogovoru ter se na koncu kislo posloviva, ko odhitiva vsak v svojo službo. S seboj odnesem nemir in zaskrbljenost, kako bova popoldne zgladila ta prepir. V službi me čaka predstavitevin trema naredi svoje: glas se mi trese, nisem sproščenain nasploh ne naredim dobrega vtisa, vsaj tako se mi zdi. Na dan privrejo stari občutki, da sem nesposobna in da se mi nikoli ne bo uspelo uveljaviti. Na poti domov sledi še majhna nezgoda, ko ob nepazljivosti prepozno pritisnem na zavoro. Šok, ki mu sledijo občutki krivde in samoobtoževanje, ker nisem bila bolj pozorna. Potem me zaskrbi, kako me bo ta škoda udarila po denarnici in kako bom razložila situacijo partnerju. Predvidevam, da me tako ali tako ne bo hotel poslušati, saj sva še od jutra "na distanci".