Otroci so v prvi vrsti darilo za starše, na katerem piše rokuj nežno'. Tisti, ki verjamemo in vidimo, kako nas bližina z drugimi osreči, nudimo bližino tudi otroku. Spremljamo ga, hrabrimo, potrjujemo in mu pomagamo izreči tisto, česar še sam ne uspe. Skušamo mu dati temelj, na katerem bo pisalo 'moj si, rad te imam'. Dati otroku občutek pripadnosti in dobrodošlosti je izrednega pomena. Otrok za svoj zdrav razvoj nujno potrebuje toplino staršev. Potrebuje starše, ki bojo tam zanj, ki so sposobni empatičnosti in ohranjanja nežnosti, tudi ko je težko. Vse to pa ne izključuje postavljanja mej.

Predstavljamo še drugi del članka dr. Andreje Poljanec, ki je bil objavljen pod okriljem Slovenske fundacije za UNICEF. (Poljanec A. Dojenje - nenadomestljivi dar: psihološki vidiki dojenja. V: Bratanič B (ur.). Spodbujanje in podpora dojenju. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016.)

DOJENJE – NENADOMESTLJIVI DAR   Psihološki vidiki dojenja (drugi del)

viš. pred. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Študijsko-raziskovalni center za družino, Dvor 12, 1210 Ljubljana-Šentvid
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

V naslednjih dveh objavah, vam predstavljamo članek dr. Andreje Poljanec, ki je bil objavljen pod okriljem Slovenske fundacije za UNICEF. (Poljanec A. Dojenje - nenadomestljivi dar: psihološki vidiki dojenja. V: Bratanič B (ur.). Spodbujanje in podpora dojenju. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016.)

DOJENJE – NENADOMESTLJIVI DAR   Psihološki vidiki dojenja (prvi del)

viš. pred. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Študijsko-raziskovalni center za družino, Dvor 12, 1210 Ljubljana-Šentvid
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Izraz somatizacija ali psihosomatski simptom se nanaša na telesne simptome, ki nimajo organske osnove. Pogosto gre za telesni izraz duševne stiske, ko oseba toži o bolečini ali drugih telesnih motnjah, a ker zdravniki ne zmorejo odkriti oprijemljivih zdravstvenih vzrokov za te pritožbe, se pozornost in odkrivanje vzroka usmeri na psihološke in psihosocialne mehanizme, ki bi lahko ležali za simptomom. Somatizacija je kompleksen pojav, pri katerem gre najpogosteje za preplet psiholoških, bioloških in socialnih dejavnikov.

Prijateljica, pravzaprav bolj znanka, mi je po facebooku sporočila, da se je hčerka zaročila in da se obeta poroka. Ravnokar naj bi govorili po telefonu. In doda, da si sama še ni dodobra opomogla po tem “šoku”. Besedo šok je opremila še s smeškom :) . Pomislila sem, da se šali, saj poroke so vendar lepa stvar. Potem sem pomislila, kaj pa, če se ne šali? Morda s poroko ni najbolj zadovoljna.

Sedim z znancem, ki mi razlaga, kako pomembna je samostojnost. Samostojen človek je trden, ne rabi pomoči in je zares svoboden. Biti samostojen je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju in tak človek je pravi zmagovalec.
Ob njegovih idejah mi prijaha v misli tisti pregovorni samotni kavboj, ki tiho in mrko pride, postreli vse sovražnike ter nemo odjaha v sončni zahod.

Morda smo sami odraščali v družini, kjer je bila poslušnost, ubogljivost in pridnost vrednota ključnega pomena,morda smo ravno mi igrali vlogo poslušnega in ustrežljivega fantka ali deklice, morda smo še danes prepričani, kako ta lastnost otroku pride prav, najbrž pa je v nas prepleteno eno z drugim. Vprašanje je, kakšno ceno smo kot pridni in poslušni otroci morali plačati in jo plačujemo še danes?

Najpomembnejši prostor človeškega razvoja je družina, v prvi vrsti odnos med staršema, ter odnosi med otroki in starši. Družina je, ne glede na njeno konkretno podobo, najkompleksnejši in edinstveni prostor, v katerem nastaja in se razvija človeška psihična struktura. Posameznika najgloblje zarisuje od znotraj. Družina ima neizogiben vpliv na razvoj posameznikove strukture je, četudi je ta nepopolna, razbolena, patološka in celo nefunkcionalna.

Telesno kaznovanje otrok ne sodi v obdobje srednjega veka, ampak v vsakdanjik našega stoletja.
Stavki, ki argumentirajo legitimnost tovrstnih aktivnosti pa so pogosto: 'Naši starši so nas tudi in še zdaj vem, da sem si jih zaslužil', 'Če jih faše, si vsaj zapomni in drugič tega ne bo več počel', 'Če mu malo navijem uro, pa že ne bo ves zafrustriran, kot pravjo psihologi', ali 'Jih je prav iskal', 'Me je toliko časa izzival…'.

Za varne in ljubeče odnose je odsotnost tepeža osnovni pogoj. Morda nam je večini to jasno, ko gre za odnose v službi, za partnerski odnos, za odnos do prodajalke, do šoferja, do sosedov… Pri otrocih pa se zazdi, da je to del vzgoje, del socializacije, del postavljanja mej, del usmerjanja v to kaj je prav in kaj ne...

Vsakdo od nas se je že kdaj znašel v situaciji, ko bi se najraje vdrl v tla. Ko je imel občutek, da ga vsi gledajo, ko ni vedel, kam bi dal roke, kako bi pogledal, in kako bi se postavil, ko se mu je tresel glas … Z eno besedo: trema. Ta se pojavi, ko smo v novi situaciji, kjer želimo biti uspešni, a ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. Takrat se v nas pojavi strah in sram, ljudje pa ju na različne načine kažemo in tudi obvladujemo.Skozi takšne situacije in procese smo šli vsi. Eni pogosteje, drugi bolj redko, včasih na bolj blag, drugič na težji način.

Golota med domačimi stenami je vsekakor naravna, dokler je živeta na iskren, sproščen in predvsem zelo spoštljiv način. Vendar otroke lahko golota odraslih obremeni, če z njo izražajo kaj drugega kot del družinskega vsakdana (preoblačenje v istem prostoru na primeren, nevsiljiv način). Sploh do tretjega leta, otroci goloto dojemajo kot povsem naravno, saj so prek nje tudi konkretno povezani prek dojenja in tesnega telesnega kontakta. Kmalu po tem pa dozorijo do te mere, da postanejo na to pozorni, golota in spolni organi jih začnejo zanimati, fantki in punčke se primerjajo med sabo in raziskujejo. To je del naravnega razvoja. Vendar pa otroci o tem razmišljajo in goloto doživljajo z otroškimi očmi, otroško dojemljivostjo, radovednostjo in čustvi, ki so s tem povezani. Premočni dražljaji na to temo jih obremenijo in lahko se zgodi, da se potem s to temo ukvarjajo več kot je razvojno potrebno in zdravo.

Medsebojni odnosi nas zaznamujejo bolj, kot si mislimo, bistveno vplivajo na naše oblikovanje, na to, kar smo.

Dojenček je odvisen od svoje mame, saj brez nje ne more preživeti. Mama je na začetku življenja ves njegov svet: ona je tista, ki občuti njegov strah, lakoto, žejo in mu te potrebe zadovoljuje. Majhen otročiček izraža svoja čustva, mama pa mu jih pomaga predelovati na način, da ga ne ogrožajo in postanejo zanj sprejemljiva. Ko se ustraši, ga stisne k sebi in mu razloži, da se je le ustrašil velikega psa, da to ni nič hudega; ko je žalosten, ga potolaži … Če otrok ob starših zaradi različnih razlogov ne zmore izražati čustev, to zanj ni dobra popotnica, saj je doživljanje in izražanje čustev potreba vsakega človeka. To, da »fantov ne sme biti strah, da ne smejo jokati«, pomeni, da je prepovedano izražati strah ali da ne smejo izražati žalosti. To pripelje do tega, da kasneje moški pogosto v sebi tlačijo čustva, ki bi jih morali izražati in se na tak način sproščati. Tudi sam sem bil deležen take vzgoje in na žalost sem na tak način vzgajal tudi svojega sina. Z današnjim znanjem bi postopal drugače.

»Telesno kaznovanje okrepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: sovraštvo in strah. Dokler bomo udarce imenovali »vzgoja« bosta ti dve čustvi vladali ljudem.«
(Ellen Key)

Vendar pa bo vse dokler bodo otroci v šolo prihajali z odtisom očetove roke na licu, z modrico na očesu in dokler bodo odrasli vztrajno zagovarjali telesno kaznovanje kot normalen, celo nujen del vzgoje, potrebno o tej temi še veliko pisati in govoriti. V sledečem prispevku je problematika osvetljena z nekoliko bolj pravnega vidika.
Država z opredelitvijo določenega ravnanja kot kaznivega brez dvoma pokaže na njegovo nedopustnost ter zasleduje načelo pravičnosti. S tem igra tudi pomembno vlogo pri spremembah ideoloških in družbenih prepričanj o dopustnosti telesnega kaznovanja otrok kot vzgojnega. Prepoznavanje − pogosto subtilnih oblik − nasilja nad otroki, opozarjanje in ustrezna reakcija nanj je navsezadnje v duhu spoštovanja temeljnih človekovih pravic, ki spada tudi v zasebno življenje.

V zadnjem času nekateri psihologi in psihoterapevti trdijo, da je telesno kaznovanje lahko učinkovito v skrbno nadzorovanih okoliščinah. Tako v nekem priročniku za vzgojo otrok navajajo, da je fizična kazen eden od ustreznih načinov kaznovanja v primerih, kadar je ogroženo otrokovo zdravje in življenje, kar od staršev terja izjemno hitro reakcijo. Tu kot (edino) sprejemljivo obliko fizične kazni priporočijo udarec po zadnjici (ki naj ne bi ogrozil otrokovega zdravja ali povzročil hujše telesne poškodbe) iz skrbi za otroka, ki da se jasno razlikuje od udarca iz sovraštva ali prezira ter zlorabe nasploh.

Otroci nas vabijo v prerojenje.
Vsak dan neslišno ponavljajo,
da ni nikoli prepozno za srečanje
in da čas za ljubezen še ni minil.
(Alenka Rebula)

Vsakdo potrebuje družino, kjer odkriva samega sebe in kjer ima varno mesto za doživljanje svoje resničnosti. Otroci v rejništvu, prav tako tudi otroci, ki so bili posvojeni ali med tednom preživljajo dneve v institucionalni oskrbi, pa so svojo prvo družino na nek način izgubili, se od nje oddaljili in ta specifika nalaga tako državi, kot tudi strokovni javnosti veliko odgovornost.